Tiskane izdaje
Kaj je sreča?
Vprašanje ne bi moglo biti bolj preprosto, odgovor za marsikoga ne bolj zapleten. En sam, univerzalen, ne obstaja. Predstava Portreti, ki jo bodo ta teden premierno uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), v režiji Vita Tauferja, ob pogovorih z devetimi posamezniki zastavlja prav to vprašanje. In ker se občutja sreče in zadovoljstva vedno znova prepletajo z nesrečo in razočaranjem, bo na odru seveda – življenje.
Ideja za predstavo se je izluščila iz razmisleka hišnega režiserja SMG Vita Tauferja, ki si je želel narediti avtorsko predstavo, in direktorice gledališča Uršule Cetinski, ki je v Portretih prevzela dramaturgijo. »Pogovarjala sva se, katero temo bi bilo danes vredno vzeti pod lupo, in ugotovila, da se ključna vprašanja vrtijo okrog sreče; vključuje vse in ima neko metafizično dimenzijo. Če se pogovarjamo o sreči, se pogovarjamo o temeljnih stvareh,« pravi režiser. Dramaturginja dodaja: »Na temo sreče se je ponujalo veliko dobrih knjig, saj skoraj ni znanosti, ki se tako ali drugače ne bi ukvarjala z njo, od filozofije, ekonomije do prava, je pa seveda veliko tudi čisto cenenih, pogrošnih nasvetov na to temo.«
Ustvarjalca sta si Portrete zamislila kot trilogijo, ki se bo na odru v obliki pogovornega šova zvrstila v treh zaporednih večerih. »Zdi se mi, da je slovenska družba izrazito netransparentna, morda – ker je vse tako majhno in smo si tako blizu – se zapiramo v svoje lupine. Če kaj pogrešamo, pogrešamo dialog. Ta je pogoj, mogoče tudi za srečo, definitivno pa za demokracijo. Tega pa nismo sposobni vzpostaviti. In dialog je tisto, kar me je zanimalo. Poiskali smo gledališko obliko, ki je najbolj elementarna možna: pogovor, dialog, brez zunanjih akcij,« pojasnjuje režiser.
Od gradbinca Esada do kirurga Toneta
Neobičajna oblika gledalcu ponuja možnost, da si ogleda le eno predstava, saj delujejo kot zaključena celota, ali pa prisluhne zgodbam vseh devetih protagonistov in se prepusti gledališču v treh večerih. Liki – gradbinec Esad, blagajničarka Irena, Peter, ki je trenutno na bolniški, nekdanji poslovnež Filip, pevka Marija, upokojenka Veronika, gledališki režiser Igor, kirurg Tone in scenaristka na svobodi Marina, so vzniknili iz pogovorov, ki jih je z resničnimi, a za javnost anonimnimi sogovorniki opravila dramaturginja. »Iskali smo ljudi, ki bi predstavljali nekakšen prerez družbe, po spolu, izobrazbi, socialnem statusu ... Čeprav smo zagotovili anonimnost, je bilo zelo težko prepričati v sodelovanje premožne ali tiste, ki so visoko na družbeni lestvici. Njihov strah pred razkritjem, kompromitiranjem, je bil zelo močan, medtem ko ljudje, ki so v vsakdanjem življenju javnosti manj izpostavljeni, niso imeli prav nobenih zadržkov,« pojasnjuje Uršula Cetinski. Odsev dveh skrajnih svetov sta verjetno nekdanji delavec v Vegradu, ki zdaj zasluži 400 evrov na mesec in s tem preživlja sebe, ženo v Bosni in še dva otroka, od katerih eden študira filozofijo, in zelo uspešen nekdanji poslovnež, ki so mu finančne težave popolnoma tuje.
Razmišljanja devetih intervjuvancev pa so bila le gnetljiva snov, iz katere je rasla predstava. Igralci – Marko Mlačnik (na bolniški), Marinka Štern (upokojenka), Blaž Šef (režiser), Robert Prebil (poslovnež), Primož Bezjak (gradbinec), Maruša Geymayer Oblak (blagajničarka), Olga Kacjan (pevka), Mojca Partljič (scenaristka) in Matija Vastl (kirurg) – so v roke dobili transkripcije pogovorov in priložnost, da iz njih sami izluščijo svoje like. »Igralci so zapisano besedilo sami zgostili v pogovor, ki z vsakim traja pol ure. Zelo pomembno se mi je zdelo, da k predstavi tudi sami pristopijo avtorsko, da je to kot iniciacija, identifikacija z likom, ki ga bodo igrali, skratka, da ga tako sooblikujejo in interpretirajo,« pravi Taufer in pojasni, zakaj je predstavo zasnoval v obliki pogovornega šova. »Rad uporabljam popularne oblike, z antropološkega stališča, saj te niso nastale po naključju, ampak imajo v sebi neko arhetipskost. Razlika med šovom na televiziji in našim je ta, da mora biti prvi instanten, hiter, ne sme iti v globino, ampak mora biti brezzvezno čvekanje. Naš pogovor pa je drugačen, traja pol ure in govori se o zelo temeljnih stvareh na zelo oseben način. Ključno se mi je zdelo, da pogovor traja.«
Kot voditeljica se na odru ob Urošu Kaurinu v vlogi didžeja spet preizkuša Desa Muck, ki je, kot pravi, ravno razmišljala o tem, da je gledališče ne zanima več prav zelo in da bi bila čisto vesela, če ji ne bi bilo več treba stopiti na oder. »Edino, če me še Taufer pokliče, sem v šali rekla prijateljici. In me je. Že naslednji dan. Pravzaprav me je Uršula Cetinski, ampak šlo je za to. Sicer pa trenutno igram v dveh še živečih predstavah Kranjskega gledališča in v svoji monokomediji Končno srečna. Zanimivo, ne? A zdaj še verjamete v naključja?«
Kot pravi, se je do premiere precej nagarala, saj se je izkazalo, da oblika predstave ne zdrži pretiranih samovoljnih voditeljskih pohodov, ker so igralci ujeti v zgodbe svojih likov, ki jim ne dovoljuje preveč improvizacije. »Vsi so naredili prave mojstrovine in včasih kar pozabim, da nastopamo, tako me prevzame njihova interpretacija. Seveda sem preizkusila razne načine voditeljstva, od ciničnega, skoraj prezirljivega odnosa do gostov do pretirano sočutnega. Zdaj poskušam biti čimbolj profesionalna voditeljica, katere dolžnost je, da skrbi za ritem predstave in za to, da pridejo 'gostje' čimbolj do izraza.«
O čem govorimo
Čeprav se anonimni sogovorniki močno razlikujejo tudi po življenjskih izhodiščih, pa je, kot pravi dramaturginja, presenetljivo to, da je večina kot najsrečnejši dogodek v življenju navedla rojstvo (prvega) otroka. »Zanimivo je tudi, da si ljudje v življenju bolj zapomnijo nesrečne dogodke kot srečne. Ko sem jih spraševala o najsrečnejših, so morali kar dolgo razmišljati, medtem ko pri nesrečnih ni bilo tako težko. Presenetilo pa me je, da ne glede na to, kako različno živimo, opravljamo različna dela, imamo družino in otroke ali smo brez njih, imamo partnerja ali ne, so naše želje precej podobne. Ženske so svojo srečo poudarjale v tem, da so osrečevale druge ljudi. Za mnoge je družinska sreča na zelo visokem mestu,« pravi Uršula Cetinski. »Vsi so prišli do spoznanja, da konstantno srečen ne moreš biti, obstaja pa neka stopnja zadovoljstva v življenju, ki je lahko kar konstantna.«
Tudi Taufer ugotavlja, da je pojmovanje sreče pri deveterici dokaj podobno. »Seveda so v nekaterih odgovorih zelo različni, a vzpostavila se je neka matrica. Poanta je v tem, da lahko vsak gledalec sam razmišlja skozi drugega, skozi pogovor. Dialog je od Sokrata naprej temeljen za samospoznavanje. Ne gre samo za to, da bi bili opazovalci nekega dialoga, ampak smo prisiljeni, da smo tudi mi v dialogu s protagonisti. Nihče od njih ni zelo jasno povedal, kaj je sreča. Če pa jih dobro poslušamo, lahko sami pridemo do teh odgovorov. Ko damo skupaj vseh teh devet zgodb, imam občutek, da smo v svetu, ki je zelo bogat, na Shakespearov način. Zanj je tipično, da združuje svetove, od kozmičnih širjav in višav do čisto zemeljskih umazanosti. Zdi se mi, da smo na podoben način zajeli en velik kos pogače našega sveta, naše stvarnosti.«
Osebno
In kako se je vse, kar je vzniknilo med predstavo, osebno dotaknilo sogovornikov? Taufer o tem še ne more govoriti: »Trenutno sem usmerjen le v to, da naredim predstavo, da omogočim tem ljudem, da spregovorijo skozi igralce. V bistvu sem ob tem zelo malo razmišljal o svojem odnosu do sreče. Težko je biti hkrati v fazi kontemplacije in akcije. Ko delam predstavo, moram biti aktiven. Čas za razmislek je, preden se stvari lotim in potem, ko je mimo. Vsaka predstava me v temelju spremeni, ampak to počne na nezaveden, totalen način. Mislim, da se radikalne spremembe dogajajo nevidno, navznoter, zato ne verjamem v hitre, nasilne spremembe in zato ne maram publike potiskati ob zid, jo strašiti in manipulirati z njo.«
Uršula Cetinski pravi, da se je ob nastajanju predstave tudi njej ponujalo veliko v razmislek. »Kako razmišljaš o življenju, je generacijsko pogojeno in pričakovanje od življenja se po 40. letu spreminja. Kot so povedali sogovorniki, je srečo težko definirati, gre bolj za občutek zadovoljstva. Pomembno se mi zdi, da razkorak med pričakovanji in dejanskim življenjem ni prevelik.«
Tudi Desa Muck je sama pri sebi veliko razmišljala o vprašanjih, ki jih postavlja predstava. »Prišla sem do sklepa, da je s srečo tako kot z vsemi velikimi temami, ki za človeka še vedno ostajajo skrivnost, s smrtjo, ljubeznijo, bogom ... Kolikor je ljudi, toliko je pojmovanj sreče. Tako, da je zelo mogoče, da univerzalna sreča ne obstaja.« Bodo pa najbrž tisti, ki si bodo ogledali predstavo, hoteli spoznati svojo. Če je že niso.
