Konec sezone v ljubljanski Drami: Premik v »pravo smer«?

Letošnja sezona v SNG Drami Ljubljana se je skoraj končala; na velikem odru ni več ponovitev, do konca meseca bo s polno paro delovala le še Mala drama. Za nepričakovani vrhunec sezone je nehote (?) poskrbel ustanovitelj te naše prve »nacionalke« z razrešitvijo njenega ravnatelja.

Razlogi zanjo nas tu ne bodo zanimali, čeprav so v času razreševanja postali hvaležno blago tako medijskih mrhovinarjev kot sicer povsem nekulturnih (zato pa vselej dovolj »operetno« teatralnih) političnih strank, njihovih poslancev ter političnih pamfletistov.

Na kratko si jo bomo ogledali po vsebinski plati in jo skušali postaviti v kontekst. Ravnatelj Drame Ivo Ban je ustanovo vodil od sezone 2008/2009 do pravkar končane, s pripombo, da je program prve »njegove« sezone pripravil še prejšnji ravnatelj Janez Pipan, sam pa je predložil tudi program naslednje sezone, torej 2011/2012, ki ga bo izvedlo novo vodstvo.

Tako ostaneta za presojo samo dve izvedeni sezoni, ki sta za celovito oceno umetniškega vodenja gledališke institucije premalo, a vendarle: kaj je ravnatelj ob nastopu svojega mandata napovedoval in kaj uresničil.

Ob nastopu je Dramo definiral kot gledališče, ki je dolžno uprizarjati svetovno in domačo klasiko ter slovenske novitete, njihov nastanek naj bi gledališče celo spodbujalo, ter evropsko in angleško (!) klasiko, pri čemer je še posebej poudaril pomen uprizoritev Shakespearove dramatike – vsako leto enega Shakespeara …
In realizacija?

V prihodnji sezoni, denimo, ni Shakespeara, svetovne in evropske klasike je bilo v vseh treh Banovih sezonah malo, seveda če ni imel v mislih tako imenovane »sodobne klasike«: resnično klasična sta tako samo dva Shakespeara in Middleton, vse drugo je praktično gledano drama 20. stoletja, vključno s Čehovom, Feydeaujem in Strindbergom, ki po letnicah nastanka sicer sodijo na konec 19. stoletja.

Bolje je s slovensko dramatiko, kjer sicer ni niti ene klasike, zato pa toliko več novitet (Tadel, Muck, Prijatelj, Möderndorfer, Jovanović, Zupančič), kar je gotovo dobra ravnateljeva poteza, čeprav vprašanje o tem, koliko je Drama v resnici spodbudila nastanek teh besedil, pustimo odprto.

Kje je sodobna 
evropska drama?

Velika »luknja« se kaže na področju, ki je bilo glavni adut Pipanovih repertoarjev: sodobna evropska drama. Če v treh sezonah še najdemo primera sodobne ameriške drame (Shepard, Mamet), je današnjih evropskih dramatikov do zadnje, šele napovedane sezone, malo: Koltès (v resnici »ostanek« Pipanovega obdobja), Syha, Barker, Scimone – in konec; v novi sezoni je situacija nekoliko boljša. Drama je v zadnjih treh letih začela opazno izgubljati razgledanost po sodobni evropski dramski in gledališki ­produkciji.

Domicil sodobne evropske drame je bila zadnja leta Mala drama, kjer je sestavljala glavnino repertoarja in dajala dobro podlago za izjemno odmevne uprizoritve. Izguba tako profilirane vloge Male drame in jasno definiranega razmerja med malim in velikim Draminim odrom, ki je v Banovem obdobju postalo zgolj »administrativno«, je ena poglavitnih slabosti Banovega ravnateljevanja; vodilo pri sestavi programa za Malo dramo so očitno postale tiste iztočnice iz njegovih programskih smernic, 
v katerih govori o »zmehčanju repertoarja«, »humorju s pedigrejem« in igranju »vrhunskih komedij«, vse s ciljem vrnitve domnevno izgubljenega občinstva v Dramo.

Dober (oziroma slab) primer take sezone je pravkar končana, kjer lahko ob eni, dveh zgolj solidnih uprizoritvah najdemo »pogrešek«, kakršen so Lunine mene, ki kljub korektnemu­ ravnateljevemu igralskemu­ ­nastopu nima kaj iskati na profesio­nalnem odru.

Izbor režiserjev

Izbor režiserjev (in drugih kreativnih sodelavcev) ne kaže nobene posebej prepoznavne poteze, v Banovih sezonah ni nekaterih izrazitejših režiserjev iz mlajše srednje generacije (Lorenci, Horvat), kot uspešna se je pokazala Tauferjeva »vrnitev« 
v Dramo, samo na pol ploden – sicer pohvalen – angažma predstavnikov najmlajše režiserske generacije, dvakratno gostovanje tuje režiserke pa se ni izkazalo kot produktivno. 


O zasedbeni politiki oziroma enakovrednem zasedanju igralcev, o katerem je Ban večkrat govoril, tu težko rečemo kaj določnega, Drama ima kompleksen in visoko usposobljen igralski ansambel, ki omogoča različne zasedbene politike; pogrešali smo intenzivnejši premislek o angažmaju nekaterih najmlajših igralcev.

Za presojo boljšega in pogostejšega igranja ponovitev, ki ga je Ban prav tako napovedoval, bi bil potreben statistični seštevek; rečemo lahko samo, da oddajanje dvorane velike Drame v komercialen najem teh ­napovedi zagotovo ni podpiralo.

Ravnatelj/igralec

O igralskih nastopih samega ravnatelja v tem času je bilo že dovolj govora v različnih nestrokovnih kontekstih, zato tu zgolj opazka: igral je same relativno nepomembne vloge v relativno pomembnih uprizoritvah in eno pomembno 
v eni popolnoma nepomembni, kar pomeni, da je le malo naredil za svoje igralstvo oziroma njegov resnični razvoj. Res pa je svoje igralske nastope napovedal, čeprav z arbitrarno klavzulo zmanjšanja do mere, ki mu bo še omogočala učinkovito oprav-ljanje nove vloge … Interpretacije te klavzule so (bile) očitno različne.

Pozitivna se zdi ravnateljeva skrb za mlado in najmlajše občinstvo, ki se kaže tudi v programu za novo sezono, kakih drugih potez, ki bi nakazovale kakršno koli razbijanje ozkega repertoarnega okvira »malih« in »velikih« predstav in širše kontekstualizacije, v treh sezonah ni potegnil; a pri tem Ban ni izjema, tak, torej kontekstualen repertoarni razmislek, je tuj tudi drugim umetniškim vodjem slovenskih gledališč.

Drama v času Banovega ravnateljevanja ni pridobila na reprezentativnosti in odmevnosti niti v domačem niti v tujem okolju. Pomembnih gostovanj je bilo malo, in to tako v sami Drami kot Drame na tujem. Drama je v Pipanovem času postala pomembno evropsko gledališče, v Banovem ravnateljevanju pa do trenutka, ko je bil razrešen, ni bilo zaslediti niti premisleka niti dejanj, ki bi ta trend nadaljevala ali ga celo okrepila.

Pomanjkanje 
umetniške refleksije

Kulturnopolitične krilatice »dober igralec, slab ravnatelj« tako zgoraj zapisano niti ne potrjuje niti ne negira; pravzaprav za naš razmislek ni pomembna. O končanem Banovem ravnateljskem obdobju v ljubljanski Drami je, kot rečeno, težko reči kaj dokončnega, kljub temu pa je o njem mogoče in nujno – in to kljub nekaterim (zunanjim in notranjim) pavšalnim »strokovnim« zagovorom Banovega umetniškega vodstva, ki razkrivajo predvsem svojo cehovsko, torej sindikalistično, pogosto še oportunistično naravo – vsebinsko razpravljati.

Čeprav v njem ne moremo definirati niti (izpeljanega) razkola s »Pipanovo smerjo« niti (nehotene) kontinuitete niti (izrazite) nove poti, vendarle lahko rečemo, da so posamezni znaki kazali na temeljno pomanjkanje umetniške refleksije in nevarnost izgube nekdanjega statusa gledališča – s tem pa tudi njegove prihodnje veljave.

Samo upamo lahko, da je novemu (začasnemu) vodstvu SNG Drame Ljubljana vse to jasno in da bo njegovo ravnanje nakazalo premik v »pravo smer«.

Blaž Lukan je slovenski pisatelj, pesnik, dramaturg in gledališki kritik.