Labodje jezero: Konec skrivnosten – a menda s solzami

Labodje jezero Petra Iljiča­ ­Čajkovskega je nedvomno ­najbolj popularno, ganljivo­ in skorajda nenadomestljivo­ delo na repertoarju baletnih­ ansamblov­ po svetu, meni vodja ­ljubljanskega baleta­ ­Sanja Nešković Peršin. Je tudi zelo pomembno za razvoj ­ansambla, saj združuje dramo in ples.

Ljubljanski baletniki so bili tokrat »v rokah« stroge koreografinje Lynne­ Charles, po rodu Američanke,­ ki že dolgo ustvarja v Evropi. Plesalcem predstavi glasbo, tempe in koreografijo ter vztraja pri tem. Zanjo ni druge poti. O plesalcih razmišlja kot o otrocih, ki potrebujejo omejitve. Te jim postaviš in ko se jih zavedo, rastejo samo znotraj njihovih okvirov, je povedala v pogovoru s Tatjano ­Ažman v gledališkem listu.

Intervjuje namreč nerada daje, raje pleše kot govori, ali kot se je izrazila sama: »Eden od razlogov, da ne dajem intervjujev, je, da si ljudje načeloma ne želijo slišati iskrenega mnenja, jaz pa sem preveč poštena in neposredna in se ne želim pretvarjati.« Ko koreografira, plesalcem v ansamblu pogosto reče, da je z njimi zaradi­ svojega dela in predstave, ne pa zaradi prijateljevanja. Več ji pomeni,­ če jo spoštujejo in če napredujejo pri ustvarjanju.

In kaj je original?

Baletni libreto se opira na pravljični motiv, kakršnega poznajo številni­ narodi, in medtem ko so se številne interpretacije spogledovale s pravljičnostjo, fantastiko, realizmom ali celo filozofijo, gre predvsem za globoko duhovno dramo. Delo ob premieri leta 1877 ni imelo posebnega uspeha.

Očitno niti občinstvo niti gledališče tedaj še nista bila pripravljena razumeti glasbe, ki je izvirala iz dramatičnega razvoja vsebine, beremo v napovedi predstave. Svoje pravo življenje je balet zaživel šele osemnajst let po smrti Čajkovskega, ko sta ga postavila na oder Lev Ivanov in Marius Petipa. Njuna postavitev je postala klasična­ verzija baleta.

V novi postavitvi ljubljanskega baleta bodo klasično verzijo nadgradili z izvirno scensko podobo (Vadim Fiškin, Miran Mohar, Uroš Belantič, A. J. Weissbard). ­Koreografinja Lynne Charles, dolgoletna primabalerina hamburškega in Béjartovega baleta, se sprašuje, kaj je pravzaprav originalna verzija, saj jo pravzaprav slabo poznamo. Ohranila je bistvo tako imenovane originalne postavitve, a vseskozi razmišljala, kako naj umesti Labodje jezero v ­današnji čas.

»Esenca stvari je najpomembnejša in to je v Labodjem jezeru lepota, zato sem se poskušala znebiti vseh zaprašenih elementov v glasbi.« Takšne trenutke je rešila z drugimi sredstvi in tako ohranila smiselnost zgodbe in njeno kontinuiteto. Združila je prvo in drugo dejanje ter tretje in četrto, med drugim tudi zato, ker so odmori med posameznimi dejanji lahko za občinstvo neznansko dolgočasen način preživljanja časa v gledališču.

»Razmišljala sem o mladih, ki živijo vse bolj hitro življenje, kako bi jim približala dogajanje na baletnem odru. Zato sem nekoliko poživila tempo in ohranila pantomimo samo v tistem delu drugega dejanja, ko se srečata Princ in Odette.« Četrto dejanje je grozljivo in strašljivo, eno samo gibanje, tretje pa nosi v sebi tisto, kar bi ljudje danes radi gledali (na primer modno revijo ali virtuozni Riverdance)­ – velike točke, v katerih pleše ves ansambel. Želela si je, da bi gledalci po odmoru doživeli prijetno in vznemirljivo dogajanje in da bi po koncu predstave zapustili gledališče s solzami v očeh, je povedala za gledališki list.

Lynne Charles je od začetka koreografskega dela za ljubljansko postavitev Labodjega jezera tesno sodelovala z dirigentom Markom Gašperšičem. Pogovarjala sta se, kako občutita glasbo. Ko ji je bil tempo všeč, je naredila vse, da bi koreografija sledila glasbeni ­dramaturgiji.

Kot misija nemogoče

Pri projektu sta sodelovala umetnika iz likovnega sveta – Miran Mohar in Vadim Fiškin. Mohar pravi, da se je zdelo delo sprva kot misija nemogoče, a sta s Fiškinom kmalu našla odgovor na vprašanje, kako posodobiti klasični balet. Multiplicirala sta lestenec, na odru jih bo šestdeset ali več, iz lestencev sta zgradila prostor. Scenografijo sta gradila ob koreografiji. »Nisva dodala okvirja, ampak sva raje vzela prašnega in ga očistila,« je povedal Mohar. Tudi kostumograf Uroš Belantič se je dolgo ukvarjal s tem, kako ohraniti klasičnost in temu dodati novo, sodobnejšo perspektivo. Kot modni oblikovalec je iskal nekaj, s čimer bi se mlad človek zlahka identificiral. Labodu je torej odvzel korzet in ga zamenjal z lahkim kostumom.

Gostujoča balerina Laura Hidalgo bo plesala črnega in belega laboda (Odile in Odette), to bo njen labodji debi. Pravi, da je nadvse vznemirjena. Tudi princ Petar Đorčevski bo prvič interpretiral to zahtevno vlogo, ki si jo je želel že, ko je obiskoval baletno šolo, in ­komaj čaka premiero.

Skupno kreacijo so ustvarjalci gradili prav do dneva premiere. Konca predstave ustvarjalci niso hoteli razkriti, zato naj ostane ­presenečenje.