Korak naprej od gledališkega diletantizma

V Nuku ob 150-letnici Dramatičnega društva pripravili razstavo Béseda dá besedo in igro, ki je ogled do konca meseca. Jutri, v sredo, 18. 1. 2017, bosta ob 10.30 in 17. uri javni vodstvi po razstavi.
Objavljeno
17. januar 2017 12.29
Saša Bojc
Saša Bojc

V enem od blagajnikovih poročil za leti 1884 in 1885, ki so ga izbrskali iz arhiva za razstavo v Narodni in univerzitetni knjižnici (Nuk), je mogoče razbrati, da je Dramatično društvo svojemu članu Ignaciju Borštniku med njegovim šolanjem na Dunaju med drugim namenilo: 6 goldinarjev za vpisnino, 10 goldinarjev za izpitnino, 90 goldinarjev za šestmesečno šolnino ter 150 goldinarjev za živež v treh mesecih.

To vsekakor ni zanemarljivo glede na to, da je Borštnik postal prvi slovenski poklicni igralec in velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega poklicnega gledališča, po katerem se imenuje tudi najvišje stanovsko priznanje Borštnikov prstan.

Podpora članom pri izobraževanju je bila poleg prevajanja dramskih besedil in prizadevanja za odprtje slovenskega gledališča ena poglavitnih dejavnosti Dramatičnega društva v Ljubljani, v katerem so se od druge polovice 19. stoletja združevali vsestranski narodno zavedni veljaki. A vse skupaj se je začelo v Narodni čitalnici, poudarjata avtorici razstave – ta je nastala v sodelovanju z dr. Urško Perenič z ljubljanske filozofske fakultete – Manja Gatalo in Mojca Šavnik iz Nuka, ki sta med raziskovanjem ugotovili, da je med vsemi čitalniškimi dejavnostmi najbolj vrvelo prav na tako imenovanih bésedah, dogodkih, na katerih se je med drugim recitiralo, pelo in poslušalo govore politikov.

V dobro slovenstva

Ker so bile med poslušalci najbolj zaželene prav gledališke predstave, je znotraj Narodne čitalnice v Ljubljani aprila 1867 nastalo Dramatično društvo, katerega namen je bila profesionalizacija oziroma odmik od gledališkega diletantizma čitalništva. Več pozornosti so namenjali dramatiki kot njenemu uprizarjanju, saj takrat Slovenci še nismo premogli dramskih besedil v slovenskem jeziku. Znova se je potrdilo, poudarjata sogovornici, da so bili vsestranski entuziasti v času narodnega preporoda v sredini 19. stoletja gonilna sila na vseh področjih. Marsikaj so v dobro slovenstva in širitve slovenskega jezika ne samo kot pogovornega, ampak tudi uradnega jezika dežele Kranjske omogočili z lastnim denarjem. Gospodarstvenik Franc K. Souvan je, denimo, ko se je pokazalo, da je zanimanje za bésede tako veliko, nasproti nemške kavarne Kazine oziroma na mestu današnje knjigarne Konzorcij kupil hišo in jo dogradil, na vrhu pa na svoje stroške omogočil še delovanje čitalnice. Narodno buditeljstvo druge polovice 19. stoletja se je v Ljubljani plemenitilo v krogu okoli Kongresnega trga.

»V tistem času so se tudi meščani, ki so se šteli za Slovence, pogovarjali in si pisali v nemščini. S pomladjo narodov, ustanavljanjem čitalnic in jožefinskimi reformami pa so se začeli narodno prebujati, tako sta kultura in politika dihali kot eno. Vse to je pripomoglo, da so tudi izobraženci in meščani začeli slovenščino uporabljati v politične, umetniške in kulturne namene, pri tem pa je zelo pomembno vlogo odigrala zbirka Slovenska Talija, v kateri so bili večinoma prevodi in besedila iger. Čeprav so bili to lahkotni žanri tedaj modnih iger in igrokazov, ki jih danes ne poznamo več – izjema so bila le dela nemškega dramatika Friedricha Schillerja ali Gogoljev Revizor – pa je pomembno in novo to, da so s slovenščino kot dramsko besedo nagovarjali višje sloje, intelektualce in meščane. Narodni buditelji, združeni v Dramatičnem društvu, so namreč ugotovili, da pisana slovenska beseda nima takšnega učinka, kakor če je nekaj zaigrano. To se je izkazalo za najboljši način, kako spodbuditi slovenski živelj, da začne svoj materni jezik spoštovati, ceniti, negovati in razvijati,« pripovedujeta sogovornici. Pri tem opominjata, da je ta del slovenske knjižne zgodovine – to so jima potrdili tudi gledališki zgodovinarji in slovenisti – slabo raziskan. Vzrok je po njunem iskati najbrž tudi v dejstvu, da v tem času ni bilo prevodov velikih avtorjev oziroma pomembnih dramskih besedil. A so tudi ta lahkotna dramska besedila imela ključno vlogo pri uveljavitvi slovenske besede in bi jih lahko šteli za predfazo knjižnega jezika, kot ga poznamo in se razvija še danes, še dodajata.

Od teorije do prakse

Na začetku je društvo štelo 168 članov, pomagali pa so jim predvsem iz Zagreba in Prage, kjer so med drugim mlade učili igre in režije ter jim posojali kostume. Izjemno pomemben je bil Josip Nolli, ki je v društvu deloval kot režiser, igralec in tajnik in je leta 1868 po češki predlogi spisal tudi prvi učbenik o igri, ki je bil objavljen v prvem zvezku Slovenske Talije z naslovom Priročna knjiga za gledališke diletante, posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske dramatike sploh. V njem je bilo vse od kratkega povzetka gledališke zgodovine do praktičnih nasvetov, kako se namaskirati ali se lotiti režije, zato bi ga lahko šteli za enega prvih poskusov profesionalizacije slovenske gledališke umetnosti. Ženske vloge so do prvih izšolanih igralk igrale žene odbornikov oziroma mlada dekleta, ki so aktivno delovale v čitalnicah in društvih. Zofija Borštnik, ki velja za eno prvih slovenskih poklicnih igralk in se je šolala v Pragi, je na čitalniškem odru debitirala že pri svojih 14 letih. Stari dokumenti pa pričajo tudi o tem, da so za moške in ženske veljala drugačna pravila.

Prve predstave posvetnega značaja so se igrale v zasebnih domovih in deželnih dvorcih, Ljubljana pa je pravo gledališče dobila leta 1765. Na mestu današnje Slovenske filharmonije so zaradi napovedanega cesarskega obiska, ki ga potem ni bilo, staro jahalnico preuredili in jo nadzidali v Stanovsko gledališče, v katerem so program krojili predvsem nemško govoreči stanovi. Tam so že kmalu po ustanovitvi Dramatičnega društva svoje predstave v slovenščini izvajali tudi njihovi člani. »Kljub temu da so se zavzemali za čim več slovenskih predstav, jih toliko, kot so si želeli, niso mogli izpeljati. S slovenskimi predstavami tudi niso mogli zapolniti celotnega gledališča, saj so bile lože v lasti nemških stanov oziroma Slovencev, ki so se šteli k Nemcem. Lož niso oddajali, povrhu vsega so bile še dedne. Te pravice so izgubili šele leta 1887, ko je gledališče v noči s 16. na 17. februar zajel požar, zaradi slovensko-nemškega rivalstva pa so se sprožila številna ugibanja o krivcu. Anton Danilo, vsestranski igralec Dramatičnega društva, je v svojih Spominih konec gledališča opisal kot »veličasten, impozanten, naravnost pompejanski; zaključil je z bengaličnim ognjem in naš stari grad, ki je bil v najlepši snežni odeji, se je lesketal in iskril v vseh bojah … vsa okolica je zažarela visoko in široko v rdeči in zeleni luči, grad pa je odseval v bajni razsvetljavi. Lepšega in slikovitejšega konca menda ni doživela nobena nemška trdnjava.«

Na odprtje kar 800 ljudi

Po požaru so se začela resna dogovarjanja za gradnjo novega, slovenskega gledališča, Dramatično društvo pa se je ponovno preselilo v čitalnico Souvanove hiše. Leta 1892 se je tudi zaradi zavzetosti slovenskega kulturnega funkcionarja in tedanjega ljubljanskega župana Petra Grasellija odprlo novo Deželno gledališče, današnja operna hiša, in sicer s slovensko predstavo 29. septembra po besedilu Josipa Jurčiča. Za oder jo je priredil Ignacij Borštnik, ki je bil hkrati tudi društveni režiser in vodja igralske šole, privabila pa je kar 800 ljudi. »Treba je poudariti, da Nemci in Slovenci v tistem času niso bili skregani in da so zlasti kulturniki poskušali tvorno sodelovati. Umetni rez je bolj ali manj povzročila politika,« dodaja Mojca Šavnik.

Po njenih besedah so tako čitalnice kot Dramatično društvo po prvi svetovni vojni zamrli. Nemško gledališče v današnji Drami, ki so ga zgradili leta 1911, je osem let zatem oziroma po prvi svetovni vojni postalo slovensko gledališče, opera in balet pa sta ostala v stavbi dotedanjega Deželnega gledališča, kjer domujeta še danes. Uradno je bilo Dramatično društvo s podpisom tedanjega predsednika upravnega odbora Frana Saleškega Finžgarja razpuščeno leta 1948, saj ga je v času razmaha gledališke umetnosti in kinematografije povozil čas. V zadnjem obdobju delovanja je predvsem finančno podpiralo tiste, ki so se šolali v tujini.