Krmilo enega od največjih in najbogatejših gledališč v rokah Slovenca

 Martin Kušej začenja vznemirljivo preobrazbo častitljive ustanove na Dunaju

Objavljeno
31. avgust 2019 08.00
Posodobljeno
31. avgust 2019 08.00
Martin Kušej je svoje imenovanje za direktorja Burgthetra na Dunaju označil kot uspeh tudi slovenske manjšine. Foto Alessandra Schellnegger/wikipedija
Z začetkom septembra bo prev­zel krmilo Burgtheatra na Dunaju – enega od najbolj cenjenih gledališč ne le na nemškem govornem območju, ampak tudi širše – Slovenec Martin Kušej. Biti direktor tako pomembne ustanove – med drugim je Burgtheater drugo najstarejše gledališče v Evropi – je velika čast, a tudi težko delo, ki si ga je naložil Kušej, eden od najboljših evropskih dramskih in opernih režiserjev.

Novica o imenovanju Martina Kušeja na ta ugledni položaj, ki nima samo umetniškega in družbenega pomena, ampak tudi političnega, v slovenskem javnem prostoru ni prav glasno odjeknila, čeprav ne nazadnje to sosednje gledališče obiskujejo tudi Slovenci. Od leta 2017, ko je bil imenovan, do prevzema direktorskega položaja dve leti pozneje v Sloveniji o njem nismo slišali skoraj ničesar, avstrijski mediji pa so o njem zelo veliko pisali.
 

Politika in teater

V tem času so se v Avstriji dvakrat zgodile politične spremembe. Leta 2017 je bil kulturni minister iz vrst socialdemokratov (SPÖ) Thomas Drozda, ki je Kušeja neposredno povabil na direktorsko mesto, sicer pa se je na razpis prijavilo deset kandidatov. Že čez nekaj mesecev je na predčasnih parlamentarnih volitvah zmagala ljudska stranka (ÖVP), socialdemokratov ni bilo več v vladi, a odločitve o Kušejevem imenovanju ni spremenil niti novi kulturni minister iz ljudske stranke Gernot Blümel. Od pomladi ima Avstrija tehnično vlado, kulturni minister pa je nestrankarski Alexander Schallenberg.

Podatek ni nepomemben, saj je Burgtheater državno gledališče, Kušejev delodajalec je vlada, on pa je kot angažirani režiser in liberalec oster kritik stališč desnice in zlasti desničarskega populizma, zaradi česar bi lahko imel težave, kakor je izjavil z »uglajenimi fašisti v narodnih nošah, ki razumejo kulturo kot spreminjanje umetnosti v narodno umetnost«. Ko je vladala koalicija ljudske stranke in svobodnjakov, je tudi napovedal, da čeprav gledališče ni civilno gibanje, bo ob morebitnem naraščajočem nacionalizmu in netenju sovraštva med narodi Burgtheater postal dom in zatočišče za vse, ki se bodo temu hoteli upreti.
Martin Kušej ima alergijo na nacionalizem v genih že zaradi svojega porekla, kakor je izjavil, saj ga je kot koroški Slovenec občutil na koži.
 

S podeželja na velike odre

Po pisanju avstrijskih medijev je bil Kušej na tiskovni konferenci po imenovanju zelo čustven. Svoje imenovanje je označil za uspeh tudi slovenske manjšine. V enem od intervjujev je o tem dejal, da prihaja iz podeželskega okolja in da od koroških Slovencev, tudi od ljudi, ki v življenju niso bili v gledališču, prejema povratne informacije in zahvale, ker jih je omenil, ker je govoril kot njihov predstavnik. To ga je presenetilo, je dejal, saj je bil leta odsoten iz Avstrije, ko je živel in delal v Nemčiji. Zaveda se, da ima v Avstriji, v Burgtheatru, kot umetnik drugačno odgovornost, ker obstajajo ljudje, ki ga potrebujejo, ki potrebujejo tiste, ki si upajo javno zagovarjati svoje stališče.

Rodil se je leta 1961 v Volšperku (Wolfsbergu) na avstrijskem Koroškem. Najprej je študiral germanistiko in šport v Gradcu, nato v tem mestu še režijo na Visoki šoli za glasbo in odrsko umetnost. Sprva je delal kot pomočnik režije v ­Salzburgu in Ljubljani ter prvič samostojno režiral v Gradcu leta 1987. Poleg tega je takrat igral rokomet v prvi avstrijski ligi.

Položaj stalnega režiserja je dobil leta 1993 v gledališču v Stut­tgartu, tam je leta 1996 režiral tudi prvo opero. Od takrat je režiral v več nemških in avstrijskih gledališčih pa tudi opere v Zürichu, na Salzburškem poletnem festivalu, Berlinu, Amsterdamu ...
V letih 2005 in 2006 je Kušej vodil gledališki del Salzburškega poletnega festivala in tam tudi režiral. V ljubljanski Drami je leta 2006 ­režiral dramo Šparovček (avtor Eugène Labiche). Od leta 2011 je živel v Münchnu, kjer je bil do nedavnega umetniški vodja bavarskega državnega gledališča Residenztheater. V Avstrijo se vrača po 26 letih.
 

Izzivalec

Ima sloves nekonformističnega režiserja, ki s svojim pristopom rad dregne v rano in izzove vznemirjenje, ogorčenje. V tem pogledu je bila Bavarska imenitno okolje za delo, kamor se je, kakor je dejal, z veseljem preselil tudi zaradi dunajskega kulturnega zakulisja in avstrijske kulturne politike. Te po njegovem mnenju sploh ni. »Nikjer ni videti vznemirljive osebnosti, ki bi imela jasne ideje ali vizionarske odgovore na vprašanje, zakaj je ta dežela pravzaprav kulturnation in kako hoče to ostati.« Dodal je, da brez volje politike ni mogoče nič spremeniti, v Avstriji pa ni videl nikogar, ki bi si zaslužil oznako kulturni politik.
 

Večjezično in multikulturno gledališče

Kušej se je kljub temu vrnil v Avstrijo in že poskrbel za začetno vznemirjenje. V dveh letih od imenovanja je imel čas za kadrovske spremembe in pripravo programa v sezoni 2019/2020. Najprej je vznemiril z napovedjo, da Burgtheater ne bo več »narodno gledališče«. Izraz narodno oz. nacionalno gledališče je zanj v današnjem času nepomemben, saj gledališče nima mej in je svetovljansko. Priznava, da ne mara izraza narod, češ kaj ga opredeljuje? »Državna pogodba? Državne meje? Jezik? V Avstriji govorimo različne jezike,« je izjavil. Dunaj je večjezično in multikulturno mesto, kar se mora odražati tudi na gledališču.

»Lahko še delamo nemško gledališče, ko polovica mesta že govori v drugih jezikih?« Zato bodo v »evropskem Burgtheatru« predstave poleg v nemščini tudi v drugih jezikih, a za zdaj še ne v celoti. Zato je za to sezono angažiral režiserje in režiserke iz trinajstih držav, iz Slovenije Matejo Koležnik in iz Hrvaške Oliverja Frljića. Prav tako je v ansambel pripeljal igralce iz drugih gledališč nemško govorečega prostora pa tudi iz Madžarske, Islandije, Luksemburga in Izraela. »Prinašamo druge jezike, drugačno dojemanje in druge kulture,« je dejal. Zanima ga, na primer, kako Thomas Bernhard zveni v angleščini ali italijanščini.

Na vprašanje novinarja Standarda, kako bi bila večjezičnost videti v praksi in ali bi bila predstava v srbohrvaščini z nemškimi nadnapisi, je Kušej odgovoril, da bi to bil utopičen cilj, in dodal, da so ponekod drugod po Evropi, v Københavnu na primer, gledališča v zvezi s tem bolj odprta. Zakaj ne bi veliki igralci celotnega Schnitzlerjevega dejanja govorili v angleščini, pravi. A to je verjetno možno le z Johnom Malkovichem, meni.

Martin Kušej je poudaril, da ni politik, a kot javna oseba tudi je. Ljudje, ki vodijo velike ustanove, kot je na primer Burgtheater, morajo imeti zelo jasno politično stališče, ki ga tudi javno povedo. Poleg tega je tudi umetniško dejanje lahko in mora biti tudi politično dejanje. Gledališče mora odpirati politična vprašanja.
 

Prenovljeni ansambel

Poleg novih igralcev in režiserjev si želi pripeljati tudi več občinstva, predvsem mladih in ljudi iz različnih skupnosti, na primer jezikovnih. Digitalna doba je nasprotnica gledališča. Kako v digitalnem času navdušiti ljudi za igralce iz mesa in krvi, za izkušnjo v živo?

Vsako gledališče občasno potrebuje nove impulze, preizpraševati se mora in raziskati neznane, negotove terene, kajti le tako lahko deluje v družbi, je prepričan Kušej. To bo velik izziv zanj in za Burgtheater, ki je kljub nekaterim škandalom v nedavni preteklosti še vedno eno od najbogatejših in največjih repertoarnih gledališč na svetu. Ustanova zaposluje več kot 500 ljudi. Za zdaj je gotovo le to, da postdrame v Burgtheatru pod Kušejevim vodstvom ne bo, saj je ne mara. Kako bo gledališče poskrbelo za »izobraževanje duš«, kar bi novi direktor tudi rad, se bo videlo že v njegovi prvi sezoni. Če mu bodo vsi načrti v zvezi z gledališčem spodleteli, lahko odpre restavracijo, kakor je nekoč dejal, saj zelo dobro kuha in to zna tudi za številne goste.
Za direktorja ga je neposredno povabil kulturni minister.
Burgtheater ne bo več »narodno gledališče, ampak evropsko«.
Pripeljal je režiserje in igralce iz več držav, iz Slovenije Matejo Koležnik.
»Ljudje, ki vodijo velike kulturne ustanove, morajo imeti jasno politično stališče.«