Kulturaža Herman Schwarz in Veronika Wald: Vesolje svobodnih asociacij

V režiji Marka Čeha v Gledališču Glej.
Objavljeno
21. januar 2013 12.06
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Herman Schwarz in Veronika­ Wald sta se kot fiktivni figuri­ zataknila v prostorsko-časovni pasaži med zgodovinsko stvarnostjo Celjskih grofov in sodobnim svetom nestabilnih identitet.

Režiser Marko Čeh ju razume kot polrealna historična relikta, ki ju za nobeno ceno noče nasilno, plastično aktualizirati, temveč prej obratno, skozi njuno arhaičnost prežarčiti trenutne paradokse naprednega sveta. Od neznosnega krčenja časa, razsekane komunikacije do vsesplošne obsedenosti s konceptualizacijo umetniških, gledaliških stvaritev.

Ali je tokrat smotrno obnavljati lunatično zgodbo, osmišljati razcefrane karakterne nastavke in razbirati podpomen predstave, ko je jasno, da ta ni eden, pač jih je neskončno. V tem je poanta. Neskladje in trdovratni komunikacijski šumi med odrskim aktom in gledalčevo mentalno reakcijo pri Čehu v sklopu njegovih eksperimentalnih projektov že od začetka veljajo za ključno intrigo.

Gledališče, kot ga posreduje režiser, je čvrsto in trmasto izmaknjeno narativnemu udobju, je nekaj neznanega, kar kljuva v zatilje, ostanki iz sanj, je popolnoma iracionalno, še precej neobdelano v zavesti, morda na momente lahko učinkuje celo kot uprizorjeni preblisk nezavednega v nas.

Relacija med Rokom Viharjem in Marušo Kink, ki prevzameta naslovni vlogi, je kompleksna, ne le zaradi dramske predloge (sunkovitih vsebinskih preskokov, bizarnega premetavanja simbolov in siceršnje psihedelične razdraženosti), ampak tudi zaradi iracionalne, na videz dezorientirane, izumetničene medsebojne kinetike, v kateri psihološki realizem nima česa iskati.

V zasedbo ni naključno uradno zapisan tudi mašín, tako imenovani časovni stroj, s katerim protagonista s simboličnimi zamahi potujeta po časovnih pasovih, v posameznih postankih pa le še utrjujeta svoj (in uprizoritveni) značaj skrajnega shizofrenega vzdušja nepovezanih replik in nenadnih impulzivnih preobratov.

V sklopu imperativa režijsko urejenih, dramaturško kompaktnih, osmišljenih in če se le da priljudnih uprizoritev je tokratni Glejev eksperiment z estetiko precejšen trn v peti, še bolj pa opomnik pozabljene kreativne svobode – na obeh straneh rampe.