Tiskane izdaje
Z ne veliko pretiravanja se da reči, da imamo na Slovenskem tri tipe teatra. Eno so gledališča kot državne ustanove, drugo so alternativni teatri, tretji tip pa je Rozinteater. Z nami je že enajst let, njegov stvarnik Andrej Rozman Roza pa še kakšnih dvajset več.
Roza je ustvaril mali karnevalski tip teatra, v katerem je komedija pramati žanrov, njeni otroci pa so burka, kabaret, vodvil, satira, parodija, skeč, farsa – otroci, ki se kot kakšne replike pankrtov Prežihove Hudabivške Mete povezujejo zato, da bi uganjali kulturne, družbene in vsakršnim aktualizmom sprotne subverzije, bolj blagega kot krvavega značaja.
Roza je na oder trnovskega Kuda postavil že kakšna dva ducata predstav, ki so vse donele od smeha, v nekaterih je bil one-man-band; enoosebno multiavtorstvo je sploh temeljna deviza Rozinteatra.
Njegov zadnji proizvod je predstava Jezik ne jezi se. Prinaša novo žanrsko oznako, še en Roze vreden avtorski domislek, namreč kvazi kviz. Da Roza v mnogih svojih odrskih komadih (in tudi v literarnih tekstih za otroke in mladino ter javnih »maševanjih«) tako in tako najraje handla z jezikom, je znano, zdaj je znano tudi to, da mu nič kvizovskega ni tuje.
Koncept njegove nove ekshibicije (premiera je bila oktobra) je torej kviz, v katerem ima on vlogo vsevednega voditelja, na vrhu nekakšnega oltarja s projekcijsko površino čepi s svojimi očali kot kakšna sova, ekipo improvizatorjev, ki se spodaj v potu svoje iznajdljivosti pehajo za zmago, pa sestavljajo Juš Milčinski, Sara Soukal, Vid Sodnik in Peter Frankl.
Goran Završnik je spremljevalni glasbenik na aparaturi, za sceno in rekvizite je poskrbel Marko A. Kovačič, za kostume Marija Mojca Pungerčar (menjavati je treba ekipne barve nastopajočih), tehnična obdelava citatov, ki se prikažejo na oltarju, je delo Gašperja Bogoviča.
»Definicija« predstave se glasi Kvazi kviz o slovenščini od Brižinskih spomenikov do sodobnih slovenskih jezikov, kar se sliši zelo potentno, v »praksi« pa gre za improvizacije na temo jezika, slovenskega seveda. Vse, od Brižinskih spomenikov prek piscev 18. stoletja (protestante so izpustili) do sedanje narečne situacije v Reziji in Porabju, je »tukaj« zato, da lahko štirje mladi improvizatorji – s sodelovanjem gledalcev, ki predlagajo določene iztočnice in seveda pod budnimi špegli velikega manipulatorja Roze – ujamejo takšne situacijske položaje jezika, ki bodo omogočili situacijsko komiko. Na koncu smo pri besedah, ki nič ne pomenijo, a imajo, vsaj v času kvazi kviza, možnost, da se jim najde pomen.
Zabavno preizkušanje pomenskih registrov jezika torej, odkrivanje jezikovnih čarov, igra za mlajše in starejše občane, širjenje zavesti o pomembnosti jezika – toda predvsem je to učna in pokaži kaj znaš ura improvizatorjev. Z njimi vse stoji in pade, Roza je tukaj samo tisti direktor cirkusa, ki drži pesti, da bi se čim več ekshibicij na trapezu posrečilo. Jasno je torej, da je vsaka predstava samostojen projekt, forma, ki jo je treba napolniti, saj je odvisna od predlogov iz publike in od konkretnega razpoloženja in navdiha improvizatorjev.
No, ponovitev v soboto zvečer v Siti Teatru (ali Sitem teatru), četrta po vrsti, če naj verjamemo Rozi, ni bila v najboljši koži. Saj nekaj zadetkov je bilo, ampak več je bilo situacij, ki so pričale o tem, kako težka je umetnost improviziranja in kako je vsaka dobra improvizacija podložena z nevidnim naporom priprave nanjo.
