Tiskane izdaje
»Želiš vstopnico za Lorencija? Ne boš je dobila!« Tako se je začela moja misija, da bi se nekako vrinila na eno od predstav letošnjega Bitefa, ki jo je beograjsko občinstvo najbolj željno pričakovalo.
»Nebeško kraljestvo« je bilo v torek celo premierno prikazano, njegov avtor pa je, kot je dejal selektor in umetniški direktor festivala Ivan Medenica, »režiser, ki ga ima beograjsko občinstvo najraje«.
Zato sem se lahko za ogled predstave Jerneja Lorencija zanašala zgolj na »posebne zveze«, ki sem si jih pridobila celo iz Ljubljane. Mala scena Narodnega gledališča, kjer je potekal prvi del predstave, je bila resda napolnjena do zadnjega kotička. Kot da bi Beograjčani pričakovali, da jim bo njihov priljubljeni Slovenec pojasnil, za kaj gre v srbski epski poeziji tako imenovanega »kosovskega ciklusa«, posvečenega propadu srbskega kraljestva.
Kdo je ta car Lazar, ki je že v prerokbi usode srbskega naroda izbral nebeško kraljestvo, s tem ko raje ostal večen v porazu, kot da bi bil v zmagi odgovoren za tuzemeljsko kraljestvo? Kdo je ta mitološki junak, ki so mu v bitki proti Turkom na Kosovem polju leta 1389 odsekali glavo in ki se je nato, kot pravi režiser, spremenil v »srbskega Zevsa«? Gledalci so sedeli pred odrom, kot da čakajo odgovor na vprašanje, ki si ga od nekdaj vztrajno zastavljajo: kdo je tukaj junak in kdo izdajalec, je to dežela, v kateri ima mit več pravice do življenja kot človek, in kako bi lahko končno izstopili iz vsega tega?
»Seveda me zanima, kaj nam bo na koncu dejal Lorenci,« mi je dejala ena od gledalk s precej vznemirjenim pogledom. »Mi smo preveč globoko v vsem tem… treba se je vprašati, kaj v resnici pomenijo vsi ti miti«.
Jernej Lorenci. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Prostor za vsak glas
Lorenci je najprej pustil, da sedem igralcev – verjetno sedem najboljših, ki jih danes ima Beograd – pripoveduje o tem, kako so se prvič srečali z lastno epsko poezijo, da deklamira, da joče, si med seboj deli vloge in vso predstavo popelje iz svojevrstne ustvarjalne delavnice ter jo postopoma naredi večjo od seštevka vseh posameznikov, nato pa tudi obsežnejšo od skupaj zbranih vseh izgovorjenih verzov.
»Gledališče je prostor, v katerem mora imeti vsak vsaj pet svojih minut, zato ne verjamem v veliko vloge,« je po predstavi dejal Lorenci. »Živimo v nevarnih časih, ko je človek/funkcija, gledališče pa mora obraniti položaj človeka, ki je nedoumljiv. Zato se mi zdi pomembno, da dajem kot metodo prostor, ki ni posledica zasnove ali ideologije, to je prostor za glas, do katerega ima vsak pravico.«
Prav zato je »Nebeško kraljestvo« rezultat skupnega iskanja in poslušanja, ki ga režiser in igralci s pomočjo besedila vodijo na treh ravneh. Prepletajo se sami verzi, osebni odnosi igralcev do epa in besedilo, ki so ga skupaj ustvarjali v medprostoru in ki mu Lorenci namenja največ pozornosti. Brez slehernih pretenzij, da bi bil tolmač neke tradicije, kritik določene politike ali, kot pravi, »nekakšna velika pamet, ki tukaj nekomu nekaj pojasnjuje«.
Od vsega si najbolj želi pokazati predvsem to, da človek »nima pojma, kaj je to zgodovina, ničesar ne moremo do konca razumeti, ker se vsak od nas izmika samemu sebi«. Zato je najbolje ostati odprt in se upreti pritisku, da se moramo kot nekaj opredeliti.
»Odsotnost smisla nadomeščamo s tem, da smo Srb ali Slovenec, desničar ali levičar, da imamo ali nimamo boga,« pravi Lorenci in večkrat ponovi, da je želel s postavitvijo »Nebeškega kraljestva« izbrisati te meje, počlovečiti velike junake, pustiti, da vsak od nas ustvarja svoje like, ob tem pa nenehno raziskuje, kaj je tisto, kar povezuje zgodbo, ki je časovno tako daleč, in njen vir, ki je pravzaprav tukaj, povsem blizu.
O medprostorih človeškega iskanja smisla
Po koncu prvega dela, v katerem je že jasno, da je Lazar na poti, da iz služabnika postane car, s tem ko se bo poročil z Milico, hčerko Jug Bogdana, so gledalce zaprosili, naj se odpravijo do Bitef Teatra, kjer se je predstava nadaljevala kakšnih 40 minut pozneje. Od male scene Narodnega gledališča na koncu Francoske ulice so lahko šli gledalci po Skadarliji in tako hodili po izvirni s kamni tlakovani ulici iz turških časov, po kateri so se širili vonj po čevapčičih in zvoki narodnih pesmi, pri čemer je vse skupaj nenačrtovano postalo del Lorencijeva zgodbe o medprostorih človeškega iskanja smisla.
Na koncu Skadarlije je mojo pozornost pritegnil neonski napis »Milica« nad nekimi vrati. Ne, to ni bila carica Milica. To je bilo ime slaščičarne.
Nato pa so se gledalci posedli v dvorani Bitef Teatra, preurejeni notranjosti nedokončane evangelistične cerkve ob robu Bajlonove tržnice, in Lorencijeva predstava se je, kot je sam dejal v enem od intervjujev, »spustila v deveti krog pekla… v sakralni prostor, v katerem potekajo nekatere zelo pomembne stvari«.
Všeč mu je bil ta prostor, pravi, še zlasti zato, ker se gledalci posedejo v krogu, tako da, kot pravi, »nihče ne vidi vsega in veliko ljudi vidi 'tisto nekaj', tako kot tudi iz svoje preteklosti jemljemo tisto, kar si želimo videti«. Igralci sedijo okoli štirioglate mize, stopajo nanjo, da vodijo svoje boje, krožijo okoli nje, kot da iščejo pravi vogal razumevanja poraza in zmage, združena v enotni občutek, in epske pesmi o carju Lazarju, Kosovski deklici, bratih Jugovićih, Vuku Brankoviću, ob tem pa se spreminjajo v filozofsko gledališče.
Ne politično, vztraja Lorenci, »kajti politično gledališče pravzaprav na čuden način uporablja ista sredstva, kot jih uporablja politika, ki ji on nasprotuje, to pa je podcenjevanje, osiromašenje in celo fašistoiziranje«. Namesto tega režiser vztraja pri stavku: »Jaz resnično nimam stališča, pravzaprav si ne želim imeti stališče.«
Konec predstave je zaznamovalo dolgo in strastno ploskanje. Beograjčanom ni bilo do tega, da bi šli domov. Del občinstva je ostal na pogovoru z Lorencijem in mnogi so se mu zahvalili za to predstavo, pa tudi za vse druge predstave, ki jih je prikazal na beograjskih prizoriščih.
Vprašam ga, ali imajo Slovenci ekvivalent srbski mitologiji. »Ne,« odgovori, »v Sloveniji nimamo ničesar niti približno takega, kot je car Lazar. Slovenci nimamo niti ene velike ne zgodovinske ne mitske osebnosti. Naš največji lik je pesnik in – hvala bogu tudi pijanec – Prešeren, nato pa Cankar in Župančič. To pomeni, da smo narod z jezikom, s poezijo, kar morda zveni deprimirano, a je v resnici fenomenalno.
Nimamo ničesar, kar bi nas vleklo navzdol. Včasih smo frustrirani, ker tega nimamo, a samo zato, ker ne vidimo, da je v tem prednost. Smo kot Amerika pred Kolumbom. Zemljevid Slovenije še ni izrisan, a na žalost ne vidimo, kako dobro je to. Kar zadeva mene, to, da nimam carja Lazarja – hvala bogu – pomeni, da smo odprti, da lahko napišemo, kar hočemo. A pritisk je povsod enak: tukaj, ker imate carja Lazarja, pri nas, ker nimamo carja Lazarja.«
Beograjčani, ki tudi ob enih po polnoči, ko je potekal pogovor z Lorencijem, niso odhiteli domov, so prikimavali in nekateri skorajda zajokali. Ali zato, ker Slovenci nimajo carja Lazarja, ali zato, ker ga je v Srbijo tako veliko, tega ne vem. Morda bo Jernej Lorenci to pojasnil v kateri od svojih naslednjih predstav.
