Lutka kot kovinsko ogrodje človeške velikosti
V jutrišnjem sklepnem programiu festivala Lutke 2018 bo tudi predstava vsestranskega iranskega ustvarjalca Alija Moinija
Odpri galerijo
Predstava Svojo slavo sem podedoval po Rostamu nosi naslov po farsijskem reku o perzijskem mitološkem junaku. Foto arhiv Lgl
Še preden se bo jutri zvečer s špansko multimedijsko predstavo za odrasle Ptičica sklenil letošnji bienalni festival Lutke, bo kot predzadnja od skupno več kot dvajsetih, ki so gostovale na letošnji 14. izdaji, na sporedu predstava Man anam ke Rostam bovad pahlavan ali Svojo slavo sem podedoval po Rostamu v izvedbi francoskega teatra Compagnie selon l'heure.
Avtor predstave, iranski koreograf, pevec, skladatelj in igralec Ali Moini je ta farsijski rek o perzijskem mitološkem junaku izbral, da bi ponazoril, kako se lahko sleherni človek polasti uspeha nekoga drugega, in sicer tako, da si prisvoji njegove sposobnosti in vrline. Skozi mehanski sistem škripcev je povezan z lutko, kovinskim ogrodjem v človeški velikosti, in ko se premika, lutka oživi in reproducira plesalčeve gibe, tako pa se vzpostavi zrcalna igra oziroma nenavaden dialog med človekom in strojem. Kot še napoveduje besedilo, predstava tako odpira vprašanja identitete, subjekta in predmeta, ustvarjalca in njegovega avatarja. Tudi sicer je letošnji program lutkovnega festivala odražal refleksijo sodobnega časa.
Najslavnejša predstava Alija Moinija, ki trenutno živi in ustvarja v Franciji, je My Paradoxical Knives iz leta 2009. Tega leta je umetnik, ki je diplomiral iz gledališke igre, končal še izpopolnjevanje na lizbonski plesni akademiji za sodobni ples Forum Dança. A prva je bila ljubezen do glasbe. Pri 17 letih je bil član mladega orkestra v Shirazu, nato je dve leti študiral opero in se leta 1997 kot igralec in skladatelj pridružil Mehr Teater Group, novemu iranskemu gledališču, ki je tradicijo prelomil z uvedbo drugačne režije in igre po filmskih vzorih.
Na naše vprašanje, kdaj je začutil klic gledališča in lutk, je (pisno) odgovoril, da takšnega trenutka ni bilo. »Tudi tega projekta (s katerim bo nastopil v Ljubljani, op. p.) ne jemljem kot lutkovno umetnost, čeprav je vanj vključen predmet v obliki marionete. Ta je del predstave tako kot vsi drugi elementi, kot mehanizem, protiuteži in performer. Tako je predstava zame v osnovi koreografska, zadeva pa ne le človeško telo, temveč tudi predmete,« je odgovoril. Ker ni lutkovni umetnik, tudi težko komentira, denimo, lutkarsko sceno v svoji domovini, Iranu. »Vem pa, da je tam spoštovanja vredna lutkarska scena, čeprav je denarno nasploh zelo podhranjena, vanjo ne država ne zasebniki ne vlagajo toliko kot v druge zvrsti uprizoritvenih umetnosti oziroma v gledališče. Toda stvari se tudi spreminjajo in predstave nastajajo vsako leto,« je strnil ter opomnil še na vsakoletni lutkovni festival v glavnem mestu Tehran Mobarak, ki teden dni gosti domače in tuje lutkovne skupine z zelo raznovrstnimi predstavami.
Njemu je vselej najljubši projekt, s katerim se trenutno ukvarja, in kljub svoji vsestranskosti ne favorizira nobene od umetniških zvrsti, s katerimi se ukvarja. Trenutno najaktualnejši je Gaugmancy, ki bo premiero doživel 2. oktobra v Franciji, obravnava pa akupresurne točke. Ta prav tako koreografska predstava in prav tako s škripcem – v njej bodo štirje nastopajoči in štirje zvočni objekti – se bo ukvarjala z akupresurnimi točkami.
Pa teme, s katerimi se najpogosteje ukvarja? »Na to težko odgovorim povsem natančno. Odvisno od tega, kdaj se projekta lotim. A vselej je tu nuja, vprašanje ali problem, ki ga je treba rešiti, in to poganja mojo ustvarjalnost,« pravi umetnik, ki ustvarja za občinstvo, starejše od pet let. Na jutrišnjo predstavo Man anam ke Rostam bovad pahlavan v Staro mestno elektrarno ne vabijo mlajših od 18 let.
Avtor predstave, iranski koreograf, pevec, skladatelj in igralec Ali Moini je ta farsijski rek o perzijskem mitološkem junaku izbral, da bi ponazoril, kako se lahko sleherni človek polasti uspeha nekoga drugega, in sicer tako, da si prisvoji njegove sposobnosti in vrline. Skozi mehanski sistem škripcev je povezan z lutko, kovinskim ogrodjem v človeški velikosti, in ko se premika, lutka oživi in reproducira plesalčeve gibe, tako pa se vzpostavi zrcalna igra oziroma nenavaden dialog med človekom in strojem. Kot še napoveduje besedilo, predstava tako odpira vprašanja identitete, subjekta in predmeta, ustvarjalca in njegovega avatarja. Tudi sicer je letošnji program lutkovnega festivala odražal refleksijo sodobnega časa.
Kljub marioneti to ni lutkovna predstava
Najslavnejša predstava Alija Moinija, ki trenutno živi in ustvarja v Franciji, je My Paradoxical Knives iz leta 2009. Tega leta je umetnik, ki je diplomiral iz gledališke igre, končal še izpopolnjevanje na lizbonski plesni akademiji za sodobni ples Forum Dança. A prva je bila ljubezen do glasbe. Pri 17 letih je bil član mladega orkestra v Shirazu, nato je dve leti študiral opero in se leta 1997 kot igralec in skladatelj pridružil Mehr Teater Group, novemu iranskemu gledališču, ki je tradicijo prelomil z uvedbo drugačne režije in igre po filmskih vzorih.
Na naše vprašanje, kdaj je začutil klic gledališča in lutk, je (pisno) odgovoril, da takšnega trenutka ni bilo. »Tudi tega projekta (s katerim bo nastopil v Ljubljani, op. p.) ne jemljem kot lutkovno umetnost, čeprav je vanj vključen predmet v obliki marionete. Ta je del predstave tako kot vsi drugi elementi, kot mehanizem, protiuteži in performer. Tako je predstava zame v osnovi koreografska, zadeva pa ne le človeško telo, temveč tudi predmete,« je odgovoril. Ker ni lutkovni umetnik, tudi težko komentira, denimo, lutkarsko sceno v svoji domovini, Iranu. »Vem pa, da je tam spoštovanja vredna lutkarska scena, čeprav je denarno nasploh zelo podhranjena, vanjo ne država ne zasebniki ne vlagajo toliko kot v druge zvrsti uprizoritvenih umetnosti oziroma v gledališče. Toda stvari se tudi spreminjajo in predstave nastajajo vsako leto,« je strnil ter opomnil še na vsakoletni lutkovni festival v glavnem mestu Tehran Mobarak, ki teden dni gosti domače in tuje lutkovne skupine z zelo raznovrstnimi predstavami.
Še ena koreografska predstava s škripcem
Njemu je vselej najljubši projekt, s katerim se trenutno ukvarja, in kljub svoji vsestranskosti ne favorizira nobene od umetniških zvrsti, s katerimi se ukvarja. Trenutno najaktualnejši je Gaugmancy, ki bo premiero doživel 2. oktobra v Franciji, obravnava pa akupresurne točke. Ta prav tako koreografska predstava in prav tako s škripcem – v njej bodo štirje nastopajoči in štirje zvočni objekti – se bo ukvarjala z akupresurnimi točkami.
Pa teme, s katerimi se najpogosteje ukvarja? »Na to težko odgovorim povsem natančno. Odvisno od tega, kdaj se projekta lotim. A vselej je tu nuja, vprašanje ali problem, ki ga je treba rešiti, in to poganja mojo ustvarjalnost,« pravi umetnik, ki ustvarja za občinstvo, starejše od pet let. Na jutrišnjo predstavo Man anam ke Rostam bovad pahlavan v Staro mestno elektrarno ne vabijo mlajših od 18 let.
