Macbeth - idol, junak, rock zvezda

»Macbeth […] ob zavedanju, da so njegova dejanja grozljiva in da jim bodo sledila še grozljivejša, strahovito trpi. Shakespeare­ ­poskrbi, da se v ­Macbethu z grozo­ najdemo; z njim se nočemo­ identificirati, vendar se temu ne moremo izogniti.« To je o bardovi »tragediji povzpetniške sle« zapisal veliki ameriški literarni znanstvenik Harold Bloom. V novogoriškem teatru režijo velike klasike v novem prevodu Srečka Fišerja podpisuje ­Janusz Kica, glavni vlogi zasedata mlada igralca Nejc Cijan ­Garlatti in Arna Hadžialjević.

V Shakespearovi tragediji ­Macbeth iz leta 1606, pravijo v novogoriškem gledališču, je svet scela potisnjen v temačnost in zlo: igra se začne s koncem vojne in konča z novo vojno, vmes se zvrstijo zločini, ki enako kot nasprotnike zakoncev Macbeth uničujejo tudi njiju, saj ju vse bolj razžirajo notranje stiske, strašljivi prividi in nespečne blodnje. Zakonca se podata na krvavo pot zločinov, da bi zavzela kraljevi prestol, intimno pa ju zaradi njunih grozljivih dejanj razjeda in razdvaja občutek krivde.

Shakespearovo mojstrovino, katere premiera bo nocoj na velikem odru novogoriškega ­gledališča, v novem prevodu Srečka­ Fišerja režira Janusz Kica, ki je doslej v tem gledališču ustvaril že več domišljenih in odmevnih uprizoritev, med njimi Sen kresne noči in Ondino, ki podobno tematizirata krutost v medčloveških odnosih in njen refleks v svetu fantastičnega.

Ob tokratni odločitvi za eno od najradikalnejših upodobitev zla v zahodni literaturi je ključno zavedanje, da je Macbeth izvrstno izpisana drama intimnega soočanja z grozo lastnih dejanj, zato veliko interpretov poudarja, da se gledalec laže identificira z Macbethom kot z drugimi Shakespearovimi junaki.
 

Politika kot sredstvo za okrepitev ljubezni

Na predstavitvi pred nocojšnjo premiero je režiser dodal, da Mac­beth ni le igra oblasti in politike, ima tudi druge teme, govori tudi o ljubezni, zato je glavni vlogi namenil mladima Nejcu Cijanu Garlattiju in Arni Hadžialjević. »Občutil sem, da imajo mladi ljudje neverjetno veliko strasti, svojstvene občutke in želje. Poleg tega sem imel tu, v Novi Gorici, sijajne mlade igralce.«

V pogovoru z Ano Perne, ki je objavljen v gledališkem listu, je Kica na vprašanje, kako se je lotil Fišerjeve prepesnitve, navrgel: »Nisem ne shakespearolog ne filolog, vendar lahko zanesljivo rečem, da je med vsemi Shake­spearovimi igrami, ki sem jih bral ali režiral, ta najbolj poetična. Morda se to zdi presenetljivo, ker je Macbeth kot lik velikokrat sinonim za morilca, ubijanje in poezija pa sta antipoda. Vendar gre tu za nekaj drugega, za silovito kreativnost Macbethovega uma, torej za kreativnost Shakespeara, kako skuša priti do globin v človeku. To počne s poetičnim izražanjem, metaforičnim in predvsem eliptičnim. Macbeth je morilec in poet, v igri mu pripade tretjina prostora. Ta človek zna govoriti izrazito točno, in vendar bogato. A vedno je konkreten. Njegov um, ki živi v jeziku, je torej nenavaden, nikakor pa ne psihopatski.«
 

Še dlje, višje ...

Ob odločitvi za relativno mlada igralca je Kica povedal: »Če sta Macbeth in Lady Macbeth še mlada,­ je treba iskati drugo motivacijo, drug razlog za njuna dejanja. Pri Shakespearu dejansko ta ostaja v senci – kot da to ni Shake­spearova tema. Vprašal sem se torej, kaj če bi to bila mlada človeka, ki si prizadevata za nekaj, česar jima ni treba. Zame je to zgodba o ljubezni dveh, ki se ljubita in sta srečna, pa ju njuna sla, da bi se še bolj ljubila in bila še bolj srečna, uniči. Zdi se, da sta politika in oblast samo sredstvi za okrepitev ljubezni in ne obratno.«

K temu je Kica dodal: »Pri Macbethu vse temelji na medsebojnem oboževanju dveh ljudi. Nihče od njiju ni pošast. Zelo sta ambiciozna in v življenju sta veliko dosegla. Macbeth je v družbi, v kateri živi, idol, junak, rock zvezda. Mogoče ta slava rodi potrebo, da želi še dlje, višje ... Vzrok za norost Lady Macbeth je morda v tem, da njega ni več ob njej, da je odšel v druge dimenzije, da je postal kos ledu.«
 

Odrsko močna slovenščina

Srečko Fišer je tokrat poskrbel za tretji prevod Macbetha v slovenščino (prejšnja prevoda sta podpisala Oton Župančič in Milan Jesih). Doslej je prevedel že štiri Shakespearova dela (Tit Andronik, Hamlet, Timon Atenski, Romeo in Julija) in precej njegovih sonetov.

Na novinarski konferenci pred premiero je po poročanju STA povedal: »Nikakor nisem hotel Shakespeara posodabljati, pač pa sem želel, da bi govoril bolj z današnjim jezikom. Da bi bila vsa tista njegova kompleksnost izražena bolj konkretno, materialno, da to ne bi bile samo doneče besede, ampak tudi bolj preproste.«

Kica, ki se je s Shakespearom ukvarjal že v različnih jezikih, je dejal: »Mislim, da ima slovenski jezik med vsemi slovanskimi jeziki na odru največ mesa. V poljskem jeziku, ki je mehek in šelesti, Shake­speare nima tako udarne moči. Med jeziki, ki jih poznam, se mi zdi, da je v slovenskem nekatere stvari bistveno lažje podati kot v drugih, ker je odrsko močen.«

Radikalno ponotranjenje

V gledališkem listu so v Fišerjevem prevodu objavljene tudi misli Harolda Blooma, avtorja Zahodnega­ kanona in Tesnobe­ ­vplivanja, iz njegovega dela Shakespeare: The Invention of the Human, med njimi njegovo mnenje o moči bardove najkrajše tragedije: »O estetski veličini Macbetha ne more biti dvoma. Drama ne dosega širine in globine Hamleta ali Kralja Leara, čudovite bolečine Othella ali panoramske vizije neskončnosti sveta Antonija in Kleopatre, kljub temu pa je izmed vseh Shakespearovih velikih tragedij meni najljubša. Shakespearovo mojstrstvo v ključni meri temelji na sposobnosti radikalnega ponotranjenja in prav Macbeth je njegova najbolj ponotranjena drama – v celoti se namreč dogaja v prostranstvih zle domišljije, ki si jo delimo z Macbethom.«

Dramaturgijo Macbetha podpisuje Martina Mrhar, glasbo za predstavo je prispeval Arturo Annecchino, kostume je oblikovala Bjanka Adžić Ursulov.