Mariborski igralci navdušili Zagreb

Zagrebške Dneve satire, štiridesete po vrsti, je odprla predstava mariborske drame Večno mladi in navdušila občinstvo.

Objavljeno
06. junij 2016 16.18
Ž. L.
Ž. L.

»Končno sem doživel, da v Zagrebu gledalci vstajajo in pojejo z igralci; resda je bila predstav slovenska.« - To je naslov kritiškega zapisa v spletni izdaji hrvaškega tednika Telegram, namenjenega petkovi otvoritveni predstavi 40. dnevov satire, songdrami švicarskega dramatika Erika Gedeona Večno mladi v režiji Sandyja Lopičića, prevodu Mojce Kranjc in izvedbi SNG Drame Maribor.

Festival Dnevi satire organizira Satirično gledališče Kerempuh v spomin na enega največjih hrvaških komediografov Fadila Hadžića. Letošnja selektorka je bila dramaturginja Željka Udovičić Pleština, ki je v tekmovalni spored izbrala 13 predstav s poudarkom na gostovanjih iz Slovenije, Bosne in Hercegovine, Madžarske in Srbije. Poleg mariborske predstave sta bili v tekmovalni spored uvrščeni še dve predstavi ljubljanske drame, in sicer Demokracija! Josifa Brodskega v režiji Matjaža Zupančiča in Kralj Ubu v režiji Jerneja Lorencija, ki bosta prikazani v prihodnjih dneh. Deloma slovenska pa je še predstava reškega Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca Nad grobom neumne Evrope, ki sta jo po motivih Krleževe »lirske proze v dramski tehniki« Hrvaška rapsodija dramatizirala Milan Marković Mattis in Sebastijan Horvat, ki je tudi režiser uprizoritve.

Kritik Telegrama mariborsko predstavo Večno mladi, v kateri igralci igrajo sami sebe kot petdeset let starejše varovance doma za ostarele, najprej označi za uspešnico gledališča, ki »nas je že v osemdesetih leith, ko ga je vodil pokojni Tomaž Pandur, navadil na visok standard, ki mu ga je uspelo obdržati vse do danes. Uprizoritev podpisuje Sandy Lopičić, vsestranski pianist, skladatelj, režiser, skladatelj filmske glasbe in igralec nemško-bosansko-avstrijskih korenin. In to ne kot komedijo, ne kot satiro, ne kot muzikal, ampak kot songdramo /.../.« Po njegovem mnenju je režiser predlogo, ki je nastala leta 2007, izvrstno adaptiral in jo premestil v Slovenijo leta 2065. »Že od prvega prihoda na oder vam nasmeh ne izgine z obraza. Igralka Irena Varga pride kot medicinska sestra Irena prva na sceno, ki je zelo funkcionalna, a tudi klasično postavljena, kot standardni interier salona doma za starejše, s klavirjem, nekaj portreti na steni, sedežno garnituro in z veliko rekvizitov, ki so vsi izkoriščeni med uprizoritvijo.«

Potem ko kritik pohvali režiserjevo odločitev, da imajo igralci v uprizoritvi svoja resnična imena, pa ne more prehvaliti njihove igre: »Tako izvrstnega, uigranega, razigranega, šarmantnega in odbitega ansambla že dolgo nisem videl na kakšnem odru. Predstava traja nekaj več kot uro in pol, v besnem ritmu, brez prestanka, niti sekunde ne padeta ne njen tempo ne pozornost gledalcev. A resničen užitek je spremljati, kako igralci uživajo v vsaki sekundi na odru. Ta ekipa namreč popolno odigra šest odbitih starcev, ki se noro zabavajo v svojem domu za starejše. Oni so norčavi, mikavni, nezadržani, sladki, kljub temu pa imajo vse tegobe ljudi v tej visoki starosti: so dementni, za sabo vlečejo vozičke, sondo s kisikom, bolujejo za inkontinenco, bluvajo kri .... No, vse to je prikazano z veliko šarma in simpatije, pa vendar niti za trenutek ne prestopijo meje in postanejo karikature, kar je resnično mojstrstvo režiserja in izvrstno uigranega ansambla.«

Kritik še posebej izpostavlja, da nihče od igralcev [poleg Irene Varga še Denis Horvat k. g., Mateja Pucko, Kristijan Ostanek, Matevž Biber, Jurij Drevenšek in Mirjana Šajinović] drugemu ne krade pozornosti, pri tem pa si precej privošči domače igralce: »Že vrsto let v hrvaškem gledališču nisem videl takšne količine pozitivne energije in veselja na odru. In težko si predstavljam hrvaške igralce, ki večino bolehajo za teatralnostjo, otrplostjo, slabo izgovorjavo /.../, da bi lahko parirali svojim slovenskim kolegom, od katerih bi se lahko veliko naučili.«

Slovenski igralci so bili vedno odlični, še piše Telegram, ljubljanska akademija pa naj bi bila kakovostnejša od zagrebške, kar naj bi se močno videlo tudi na odru. »SNG Maribor, v katerem občasno režirajo tudi Oliver Frlić, Krešo Dolenčić, Damir Zlatar Frey, Eduard Miler in Dino Mustafić, je gledališka hiša velikega ugleda in zavidljive kakovosti, katere predstave bi si želeli pogosteje videti na zagrebških odrih.«

Predstava je po zapisu Telegramovega kritika doživela evforičen odziv, močan aplavz, občinstvo pa je celo vstalo in vzklikalo: »Bravo!«. To naj ne bi bil prav pogost pojav v hrvaškem gledališču. »Šlo je za najboljši mogoč začetek Dnevov satire, ki je navdušil publiko.«

Lopičićeva uprizoritev je sicer tudi letošnja zmagovalka slovenskih Dnevov komedije. Tako po mnenju žirije kot občinstva je bila namreč razglašena za najboljšo uprizoritev, Lopičić je postal najboljši režiser, Mateja Pucko pa žlahtna komedijantka.

Dnevi satire se bodo končali 19. junija s podelitvijo nagrad.