Melodije in ritmi v ekvatorialni orbiti

V kozmonavtskem središču Jurija­ Gagarina v Zvezdnem mestu v Rusiji je od 11. do 17. julija potekal pomemben dogodek, na katerem­ sta se spogledala vesolje in umet­nost. Postgravitacijski umetniki Dunja Zupančič, Miha Turšič in Dragan Živadinov so tam pripravili informans BIO::kozmizem in v laboratoriju za trening vesoljskega sprehoda uspešno izvedli preizkus namestitve umetniškega satelita na zunanjo stran Mednarodne vesoljske postaje.

Testiranje je potekalo v koordinaciji Irine Sokolove in pod vodstvom kozmonavta Saližana Šakiroviča Šaripova, predstavili pa so ga na tiskovni konferenci v Ljubljani.

Prihodnje leto, predvidoma septembra, bodo namreč umetniški satelit UMBOT::MM odpeljali v vesolje, kjer bo najprej tri tedne nameščen na Mednarodni vesoljski postaji, nato pa ga bodo pod natančno določenim kotom spustili v orbito, kjer bo, kot je opisal Dragan Živadinov, najprej krožil in se spuščal proti Zemlji ter v končnem, zadnjem koraku zgorel v atmosferi. Če se potovanje v vesolje ne bo zgodilo prihodnje leto, se bo najpozneje leta 2021.

Marko, William, satelit

Testni satelit je akter v petdesetletni gledališki predstavi Noordung 1995–2045 in zastopa igralca Marka Mlačnika, ki v »gledališkem delu« igra osrednjo vlogo – mladega Williama Shakespeara. Predstava je bila premierno uprizorjena 20. aprila 1995, deset let pozneje je sledila prva ponovitev v kozmonavtskem centru Jurija Gagarina na obrobju Moskve, vsakih deset let ji bodo sledile nove ponovitve do leta 2045. V predstavi nastopa štirinajst igralcev, sedem žensk in sedem moških, po smrti bodo njihovo navzočnost nadomestili daljinsko vodeni simboli, in sicer melodija za pokojne igralke ter ritem za preminule igralce. »20. aprila 2045 bodo igralci zapustili predstavo, jaz je še ne bom. Imel bom 85 let,« je povedal Živadinov. Takrat se bo, kot je napovedal, izstrelil v ekvatorialno orbito, kjer bo okrog planeta Zemlja razpostavil štirinajst satelitov, ki bodo predstavljali igralce.



Testni satelit (vse je oblikovala Dunja Zupančič) Marka Mlačnika bo skrival vsebine – algoritme (programiral jih je Luka Frelih), v katerih so zapisane igralčeve vloge ter njegove mentalne, duhovne in fizične biografije. V času, ko bo prihodnje leto tri tedne kot nekakšni vesoljski superigralski ego krožil visoko nad planetom, bodo v nekaterih galerijah, muzejih in gledališčih na Zemlji gledalci lahko spremljali »sporočila« in vsebine njegovih algoritmov. Umetniška biografija bo spremenila svojo formo ter se znašla v drugem času in prostoru.

Na Zemlji nič novega

Na tiskovni konferenci so govorili tudi o osnutku zakona o nadzoru vesoljskih dejavnosti, ki so ga pripravili na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, o katerem postgravitacijski umetniki pa tudi predstavniki Instituta Jožef Stefan in ZRC SAZU menijo, da je več kot pomanjkljiv ter diskriminatoren do umetnosti. V 5. točki 5. člena namreč zakon omogoča finančne ugodnosti v obliki nižjih stroškov zavarovanja oziroma njihovo oprostitev zgolj za vesoljske dejavnosti, ki prispevajo k novim znanstvenim odkritjem in tehnološkemu preboju, ne pa tudi za druge oblike vesoljskih dejavnosti, kot so kultura, izobraževanje, trajnostni razvoj, umetnost in kulturizacija tehnologije. Ko so predloge za popravek zakona naslovili na ministra Zdravka Počivalška, jih je ta napotil na ministrstvo za kulturo. Kot kaže, sta po mnenju ministrstva tehnologija in kultura še vedno vesoljstva oddaljena druga od druge. »A vesolje že nekaj časa ni več zgolj prostor bazičnih raziskav, ampak je že na točki, ko se lahko raziskovanju vesolja pridružijo tudi humanistične znanosti. Žal je tako, da ko govorimo o znanosti v vesolju, v resnici govorimo o naravoslovni znanosti. Zdi se nam, da je prišel čas tudi za družboslovno znanost, in zato menimo, da jo je treba vključiti v razvojne projekte in omenjeni zakon.« Ker bi lahko ta zakon podražil oziroma celo ogrozil petdesetletni gledališki projekt Noordung, se Živadinov nagiba k dvema radikalnima dejanjema. »Ker je prav minister Počivalšek nekoč izjavil, da kdor ne dela, naj ne je, je gladovna stavka ena od možnosti, druga, bolj verjetna, pa je zamenjava državljanstva.« Živadinov je poudaril, da nasprotuje nazadnjaški politiki, predvsem nazadnjaški politiki v kulturi.

Mednarodne povezave

Slovenski umetniki so več kot desetletje vključeni v mednarodne vesoljske institucije in projekte. Kot je povedal Miha Turšič, ki je trenutno na umetniški rezidenci na Evropski vesoljski agenciji na Nizozemskem in se je od tam v živo javljal na tiskovno konferenco, že več kot 15 let sodelujejo v komiteju za kulturno uporabo vesolja Itaccus pri Mednarodni astronavtski federaciji. »Ta komite je slovenski vladi leta 2016 ponudil pomoč pri razvoju kulturnih dejavnosti v vesolju, na katero vlada ni odgovorila.« Omenil je tudi sodelovanje z Evropsko vesoljsko agencijo, kjer z organizacijo Waag iz Amsterdama ustvarjajo projekt, ki razvija skupno razumevanje uporabe atmosfere ter sistem za večdnevno napoved lokalnega onesnaženja. V ameriški reviji Leonardo, ki jo izdaja MIT Press, sta pred kratkim izšla dva daljša teksta o projektu Noordung in tako imenovani postgravitacijski umetnosti.

Rojevanje svetov

O petdesetletnem projektu Noordung 1995–2045 bo filmski režiser Igor Zupe iz produkcijske hiše Nord Cross posnel oziroma že snema fiktivni dokumentarec Konec gravitacije: jaz sem začetek vsega in v moji podzavesti se rojevajo svetovi. Posnetki preizkusne namestitve satelita v Zvezdnem mestu so del nastajajočega filma. Igor Zupe je prepričan, da je projekt Noordung eno od pomembnejših umetniških del visokega modernizma in visoka pesem nekega obdobja, saj »umetniška dela presojamo po količini umetniškega sevanja oziroma količini koncepta, ne le po čutno nazornem dojemanju«. Po njegovem mnenju ima ta tema velik filmski potencial, saj govori zgodbo o umetniku, ki namerava svoje umetniško delo podpisati z življenjem.
Vesolje ni le prostor fizičnega in tehnološkega raziskovanja, ampak je zaradi neskončnosti, nedoumljivosti, skrivnosti, ki jih človek nenehno odkriva, soočeno tudi s filozofskimi, sociološkimi, etičnimi in umetniškimi vprašanji. Ne gre le za to, kako preživeti v vesolju, ampak tudi za to, kako v njem razmišljati in čutiti, ne le o neskončnosti, ampak tudi o človeku v njej.