Melodrama, utopljena v tihem obupu

Premiera: Na novem prizorišču v Železniškem muzeju bo danes in jutri premiera predstave Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata.
Objavljeno
15. marec 2019 10.10
Posodobljeno
15. marec 2019 10.24
Ali: Strah ti pojé dušo je prepovedana ljubezenska zgodba o dveh osamljenih ljudeh, ki po besedah režiserja Sebastijana Horvata ne moreta ubežati strupeni okolici. Foto Peter Uhan
Na prvi pogled nedoumljivo: le zakaj bi Dramin vlak zapeljal­ v muzej Slovenskih železnic? ­Odgovor je preprost: ravnatelju SNG Drama Igorju Samoborju in režiserju Sebastijanu Horvatu se je zdel zapuščen prostor ob muzeju na Parmovi, kjer je bil spravljen stari Tamov tovornjak, primeren za uprizoritev odrske priredbe filma Vsi drugi­ se imenujejo Ali Rainerja Wernerja Fassbinderja. Našla sta »Fassbinderplac«.

S Horvatom, je povedal Samobor, »entuziastom, velikim gledališkim divjakom«, sta lep čas po Ljubljani iskala prostor za uprizoritev drame po Fassbinderjevi zgodbi, vendar tisto, kar jima je uspelo najti, po različnih kriterijih ni ustrezalo. V eni od stavb v okviru Železniškega muzeja Slovenskih železnic, kjer je bil spravljen stari Tamov tovornjak, sta odkrila pravo prizorišče – počasi so ga spremenili v gledališki prostor in sredi prejšnjega meseca na predstavitev nove premiere poklicali medije, da bi oznanili premiero.

image
Vlogi­ glavnih protagonistov Emmi in Salema/Alija igrata Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabik Jug. Foto Peter Uhan


Mladen Bogić, ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic, je povedal, da je nad posebnim sodelovanjem z Dramo navdušen, stara stavba, ki je izgubila vsebino, je dobila novo življenje, novo vsebino. Potem se je tehnično zapletlo tik pred načrtovano premiero 16. in 17. februarja, jutri in v soboto pa se bo odpletlo s krstno uprizoritvijo dela Ali: Strah ti pojé dušo, odrsko priredbo Fassbinderjevega filma Vsi drugi se imenujejo Ali iz leta 1974.

Avtor priredbe in dramaturg je Milan Marković Matthis, vlogi­ glavnih protagonistov Emmi, »osamljene gospe, ki želi le živeti svoje življenje, brez ambicij, da bi spremenila svet«, in Salema/Alija, »gastarbajterja, kljub drugemu času in kraju zelo podobnega današnjim ekonomskim migrantom«, igrata Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabik Jug.

Po več drugih vlog pa imajo Barbara Žefran, Boris Mihalj v alternaciji z Mitjem Lovšetom, Eva Jesenovec, Borut Doljšak, Damjana Černe, Tamara Avguštin, Saša Mihelčič, Vojko Zidar in v alternaciji Nik Škrlec in Gregor Podričnik.
 


Zgodba, umeščena v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Nemčiji, razkriva večplastnost in pretresljivost ljubezni na družbenem robu. Samobor je povedal, da so postavili na oder prepovedano ljubezensko zgodbo o dveh osam­ljenih ljudeh, ki, ko se srečata, postaneta še bolj osamljena. To je še bolj vidno zaradi kulise, ki jo omogoča prostor, izbran za to predstavo.

image
Ali: Strah ti pojé dušo je prepovedana ljubezenska zgodba o dveh osamljenih ljudeh, ki po besedah režiserja Sebastijana Horvata ne moreta ubežati strupeni okolici. Foto Peter Uhan

 

Gastarbajter in vdova


Rainer Werner Fassbinder, ki velja za enega od ključnih režiserjev tako imenovanega novega nemškega filma in zelo produktivnega avtorja, v leta 1974 posnetem prvem mednarodno uspešnem filmu Vsi drugi se imenujejo Ali po besedah asistentke režiserja Maše Pelko v gledališkem listu »ustvari svet upanja, melodramski svet, ki verjame, da lahko ljubezen premaga vse ovire, hkrati nam ves čas postavlja zrcalo, ki opozarja na posledice tega upanja«.

Glavna lika ljubezenske zgodbe sta štiridesetletni Maročan El Hedi ben Salem M'Barek Mohamed Mustafa, ki ga – kot večino delavcev iz njegove države – kličejo Ali, in šestdesetletna vdova Emmi, ki se preživlja kot čistilka. Ali je eden od mnogih, ki so poskusili najti srečo v zlatih letih ekonomskih migracij. Iz Maroka je emigriral v Nemčijo in dela kot avtomehanik. Avtor odrske priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis je v gledališkem listu označil glavna lika za »obstranca, človeka z roba, človeka, ki vse življenje sanjarita o 'normalnem življenju'«.
 

Srečna, ko sta sama


Marković Matthis je dodal, da se je pri adaptaciji filma osredotočil na »odnos med tem, kar definira svet, v katerem živimo – kar imenujemo (družbena) realnost –, in posameznikom«. Hkrati je dramaturg poudaril pomen ljubezni, ki se »v filmu razkriva kot nekaj, kar v osnovi ohranja svet, v katerem smo, vendar hkrati ponuja kar najmočnejši obet, da je iz tega sveta mogoče izstopiti. [...] Film se ne razlikuje od drugih ljubezenskih zgodb, razen da gre korak naprej od drugih, in ne tematizira zgolj spopada na liniji nemogoča ljubezen proti svetu, ki ni priprav­ljen nanjo, temveč govori ravno o načinu, kako ta svet, ki živi predvsem v nas samih, vpliva na našo zmožnost za ljubezen.«

image
Delo Ali: Strah ti pojé dušo je prepovedana ljubezenska zgodba o dveh osamljenih ljudeh, ki po besedah režiserja Sebastijana Horvata ne moreta ubežati strupeni okolici. Foto Peter Uhan
Režiser Sebastijan Horvat je v uprizoritvi poudaril pomembno vlogo družbe: »Emi in Ali s tem, da sta skupaj, žalita okolico. Emmi in Ali sta srečna, ko sta sama, toda strupeni okolici ne moreta ubežati. Zgodba se poigrava z žanrom melodrame, toda tisto, kar jo preveva, je tihi obup. Sreča ni zmeraj zabavna.« Horvat vidi Emmi kot glavno junakinjo zgodbe, ki pa v zvezi z Alijem naleti na tretjega igralca – družbo, ki nas opominja, da v tem svetu ne moremo živeti čisto sami.
 

Predsodki, sovražnost


Med Alijem in Emmi ob prvem srečanju v baru v trenutku vznikne pristno čustvo topline in privlačnosti. Njuna zveza naleti na številne predsodke in nerazumevanje okolice. Emmijine sosede, sodelavke, njeni odrasli otroci in celo prodajalec v lokalni špeceriji postanejo hladni in sovražni, Alijevo poreklo in njegov socialni status »gastarbajterja« izzivata njihovo ozko zamejeno pojmovanje človečnosti, prav tako jih vznemirja njegova zveza z dvajset let starejšo Emmi. »Ali in Emmi spoznata, da je v njunem ljubezenskem razmerju poleg njiju ves čas prisoten tudi družbeni kontekst njune zveze, in nista se zmožna soočiti z njim do konca,« je zapisal Matija Lovše v gledališkem listu uprizoritve.

Samobor in Horvat sta v eni od stavb Železniškega ­muzeja odkrila pravo gledališko prizorišče.
Zgodba je umeščena v sedemdeseta leta prejšnjega ­stoletja v Nemčiji.
Fassbinder velja za enega od ključnih režiserjev ­novega nemškega filma.
Predstava govori o ljubezni in predsodkih.


Scenografijo podpisuje Igor Vasiljev, kostumografijo Belinda Radulović, sodelujejo še skladatelj Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, lektor Arko, asistent režiserja Mitja Lovše, prevajalka iz nemščine Urška Brodar, prevajalec iz srbščine in asistent dramaturga Jernej Potočan, asistentka scenografa Maruša Mali, asistentka kostumografke Bernarda Popelar Lesjak in asistentka režiserja (študijsko) Maša Pelko.