Mladi levi: še vedno čuječi, še vedno na preži

Festival Mladi levi, posvečen­ sodobnim scenskim umetnostim, ki se odpira danes, že dvajset let zaseda ­pomembno mesto na slovenskem kulturnem zemljevidu. Ustanovila ga je Nevenka Koprivšek, ki ga tudi kurira – od leta 2003 z Mojco Jug. Če se je festival začel na valovih splošnega zagona tedaj še mlade države, je danes v Sloveniji čutiti stagnacijo na vseh področjih, predvsem pa pomanjkanje pogleda v prihodnost, sta poudarili.


Ob dvajseti obletnici Mladih levov se spodobi napraviti kratek rezime zgodovine festivala. Kaj so bili ključni prelomi v tem času, kaj se je vmes spremenilo?

Koprivšek: Festival sva zasnovali z Ireno Štaudohar in takrat sva razmišljali, da je treba slovenski prostor internacionalizirati in da je to nujno napraviti od znotraj. Tedaj so naši umetniki že precej gostovali na tujem, tuji pa redkeje pri nas. Zanesenjaki smo potovali v Gradec, Bruselj itd. in si ogledovali predstave, da smo vsaj približno ohranjali stik z dogajanjem zunaj. Z Mladimi levi smo hoteli prevetriti slovenski prostor. Sprva je bil festival namenjen mlajšim avtorjem, ker smo bili tudi člani Junge Hunde, mreže za promocijo mladih. Kasneje se je pojavilo več festivalov, ki so predstavljali mlade avtorje, mi pa smo posegli tudi po bolj etabliranih umetnikih.

Vedno smo sledili novim trendom in jih skušali pripeljati v ta prostor. Tak primer je sodobni cirkus, ki je bil dolgo dojet zgolj kot zabava. S predstavami na našem festivalu je postalo očitno, da je cirkus lahko tudi umetnost. Poleg tega je naš program v začetku obsegal sodobni ples, ki je bil takrat v naletu, danes pa bolj prevladuje dokumentarno gledališče. Blizu nam je participatorno gledališče, performativni projekti na prostem, intervencije v javni prostor, radi oživimo kakšen degradiran prostor ali predlagamo drugačen način bivanja. Če strnem, vedno smo odkrivali nove mentalne in fizične prostore. Kakor se želimo vsako leto na novo izumiti, obenem vseskozi gnetemo isto tkivo.

Kako pravzaprav poteka selekcija za oblikovanje takšnega festivala?

Jug: Delo si razdeliva. Vsaka potuje na svoje festivale, na katerih gledava predstave. Izbor poteka na različne načine, denimo tako, da si ogledava točno določeno predstavo, ki naju zanima, včasih po naključju naletiva na nov talent. S kolegicami iz Bunkerja poskušamo videti čim več aktualne produkcije po svetu. Vemo, kaj so naše preference, in si zaupamo pri izbiri. Ključno vodilo pri izboru je kontekst, angažiranost, čustveni naboj, včasih samo dobra izvedba ... Problem je, da nimamo časa ali sredstev, da bi raziskali tudi manj znane predele, od koder pride malo umetnikov na festival.

Koprivšek: Festival je rezultat celoletnega dela, pogovorov z mednarodnimi partnerji. Določene umetnike spremljamo po več let, še posebej smo občutljivi na umetnike, ki delujejo v težjih razmerah, kot so na primer na Balkanu ali Kavkazu. Če strnem, pri izboru je eno merilo kvaliteta predstav, drugo pa predstavitev del, ki jih sicer nimamo priložnosti videti, torej zapolnjevanje vrzeli v ponudbi.

Jug: Sama imam rada presenečenja, ko brez pričakovanj gledam neznano predstavo neznanega avtorja in me povsem razoroži.

Morda lahko izpostavita nekaj projektov ali imen, ki bodo letos na festivalu?

Koprivšek: Milo Rau bo vsekakor vrhunec festivala. Nemška kritika ga je ravno na podlagi predstave Pet lahkih korakov, ki bo na ogled na festivalu, razglasila za režiserja leta. Izstopa tudi otvoritvena predstava Zasledovalci sreče, ki je zanimiva zaradi konteksta nastanka, saj uteleša našo prvotno željo, da bi internacionalizirali domači prostor. Gre za koprodukcijo dveh vrhunskih skupin EnKnapGroup (EKG), ki je že v osnovi mednarodna, in Nature Theater of ­Oklahoma.

Jug: To je odlična predstava, v njej lahko vidimo impresiven razpon plesalcev EKG: so pevci, igralci, plesalci ... Predstava se ukvarja z ameriškimi sanjami, iskanjem sreče, vprašanjem razmerja umetnosti do družbe. Igra na ikonografijo divjega zahoda z vsemi elementi, ki spadajo zraven. Predstava je kritična, obenem pa zelo duhovita. Eno od njenih sporočil je, da se mračnih družbenih tem ni nujno lotevati zgolj na resen način. Včasih potrebujemo lahkotnejši pristop, ki obenem ohranja kritične bodice.

Koprivšek: Nikoli ne delamo tematskih festivalov, se pa letošnji program Mladih levov loteva tabujev. Otvoritveni dogodek postavlja pod vprašaj imperativ sreče, Milo Rau postavlja v ospredje pedofilijo in kolonializem, John Kelly se v predstavi Čas ne črta ukvarja z generacijo osemdesetih in devetdesetih let, ki je aids preživela ali ne. Tudi Pablo Fidalgo Lareo je novo odkritje. V predstavi Moral boš v vojno, ki se začne danes govori o begunstvu, a s perspektive generacije njegovega deda, ki je zaradi Francove diktature zbežal iz Evrope v Buenos Aires. Lareo je eden izmed festivalskih draguljev, zanimiv je tudi v kontekstu sodobnih debat o beguncih. Vselej govorimo o beguncih s perspektive tistih drugih, ki prihajajo k nam, pozabljamo pa, da so tudi naši predniki zaradi socialnih ali političnih stisk odhajali drugam. Zakaj bi bili ti begunci drugačni, kot so današnji? Moral boš v vojno, ki se začne danes je po svoje idealna predstava za Mlade leve, saj je posebnost festivala prav to, da se skozi intimne zgodbe dotakne globalnejših tem.

Letos kljub visoki obletnici nočemo preveč usmerjati pogleda na nas, čeprav smo ponosni na svojo kondicijo, pomembnejše se nam zdi, kako naprej. Zato posvečamo festival občinstvu. Mladi levi imajo zvesto občinstvo, hkrati pa se nam vedno uspe dotakniti novih obiskovalcev. Skratka, festival ni namenjen zaprtemu krogu enako mislečih.

Jug: Mislim, da vsakič pritegnemo novo občinstvo tudi z raznolikim programom. Ljudi dobimo z vsebino, ne le z virtuozno režijo in igro. Eden takšnih primerov je dokumentarno gledališče.

Koprivšek: Da, to v neki meri nadomešča raziskovalno novinarstvo, ki ga je v tradicionalnih medijih vse manj. Seveda ne moremo zapolniti tega manka, še vedno smo v polju umetnosti, ampak ravno zato, ker smo v polju umetnosti, imamo tudi več svobode. Do nekega problema lahko zavzamemo stališče. Dokumentarno gledališče to omogoča, obenem pa postreže s podatki in resničnimi zgodbami.

Mladi levi so znani po družbeni senzibilnosti. Bi lahko iz vaše dvajsetletne zgodovine izluščili, kako so se skozi čas spreminjale ključne družbene agende, teme, ki ste jih naslavljali … Kaj se je zgodilo z družbo v teh dveh desetletjih – imata diagnozo?

Koprivšek: Na začetku so Mladi levi odzvanjali duha časa tedaj še mlade Slovenije, temeljili so na prepričanju, da gradimo novo državo, da imamo prihodnost, da ustvarjamo specifičen prostor, v katerem je možen eksperiment, v katerem vlada inovativnost, v katerem gojimo pogled naprej. Od tedaj smo po mojem kot družba zelo stagnirali. Preveč gledamo nazaj, se ukvarjamo s sabo in premalo nas zanima prihodnost. Pogrešam kritično misel, vsak lahko reče vse o vsem in ni več meril, kaj od tega je pomembno ali resnično ... Zato mi je všeč Milo Rau, ki zavzema stališče in hkrati govori o globalni solidarnosti. Če je bilo včasih prisotno navdušenje nad internacionalizacijo, je danes povsod čutiti željo po zapiranju v lokalne kontekste. Kozmopolitizem danes mnogi razumejo kot grožnjo. V Sloveniji smo premalo pozorni na znanost, umetnost, na vse, kar je prodornega, četudi imamo po drugi strani kopico odličnih znanstvenikov in prodornih umetnikov. Morali bi biti ponosni na to, se identificirati s tem.

Jug: Sama vidim našo senzibilnost tudi na civilnodružbeni ravni. Mladi levi aktivno participiramo v lokalni skupnosti, zlasti od leta 2004, ko smo se preselili v sosesko Tabor in postali upravitelj Stare elektrarne. Angažirali smo se na mikro politični ravni in soustvarjali projekte, kot so skupnostni vrt, oživljanje parka Tabor, Kulturna četrt Tabor itd., ter z njimi dejansko pustili pečat na okolici. To ustvarja ambient, občinstvo, s tem dobivamo zaveznike. Ljudi, s katerimi sobivamo, potrebujemo na svoji strani in mi smo tu tudi zaradi občinstva.

Če strnemo, Mladi levi zasledujejo skupno dobro od mikro ravni soseske do globalne ravni.

Jug: Dodala bi, da so vsi ti naši projekti, ki so zadevali skupnost, primarno umetniški in ne socialni. To, ali projekt pusti pečat na okolici, je le nadgradnja. Ni nam treba sprejemati kompromisov na umetniški ravni, da bi delovali v prid soseski.

Okrogla miza bo letos na Mladih levih posvečena festivalski politiki pri nas. Kaj prinaša festivalizacija kulture?

Koprivšek: Mislim, da umetniških festivalov s sodobnimi vsebinami še zdaleč ni preveč. Nimamo dobrega vpogleda v sodobno produkcijo po svetu, ker naše programiranje diktira proračun, naši proračuni pa so desetkrat ali dvajsetkrat nižji od sorodnih festivalov po Evropi.

Festival je praznovanje česarkoli že. A zaradi tega, ker je vsaka stvar lahko predmet festivala, se več ne ločuje med njimi. Mislim, da je za festival ključen program, ki je kuriran, premišljen in ni potrošniško usmerjen – teh pa ni veliko. Številnim festivalom manjka kuratorska roka. Po svetu potekajo protesti proti množičnemu turizmu. To govorim v kontekstu prihajajoče turistične strategije za leti, ko bo v fokusu kultura. Ljubljana in Slovenija imata možnost, da gradita kulturnoturistično strategijo tudi na drugih ravneh, ne le na množičnem turizmu. Turizem mora biti prijazen tudi do lokalnih prebivalcev. Vselej bomo zagovarjali kozmopolitizem tudi za tiste, ki nimajo veliko denarja, ampak mislim, da jim je treba ponuditi nekaj substancialnega. Umetnost ne sme biti dekoracija, še dodaten bonbon ob gostinski ponudbi. Vloga umetnosti ni lepšati reči, ampak so največje umetniške stvaritve provokativne, sprožajo premislek in akcijo. Na Mladih levih bo prvi od tovrstnih pogovorov, v prihodnosti pa jih načrtujemo še več.

Ponudba našega festivala je z vidika kulturnega turizma pomembna zato, ker nagovori lokalno prebivalstvo in turistom predstavlja komplementarno ponudbo, nekaj posebnega, ne množičnega in dosegljivega na vsakem koraku.

Za Mladimi levi je dvajset let – kakšen je pogled v prihodnost?

Koprivšek: Sposodila si bom citat kolegice Alme R. Selimović, ki rada citira Antonia Gramscija. Ta pravi, da moramo gojiti pesimizem intelekta in optimizem duha. Če bi to prevedla v naš jezik: vedno bomo kritični do družbe, na preži, postavljati moramo tudi težka vprašanja, hkrati pa imeti voljo in vero v transformativno moč umetnosti. Še naprej bomo soustvarjali skupnost, za nas je pomembna solidarnost na lokalni in globalni ravni.