Moško in žensko, liberalno in konservativno

Nocoj na velikem odru SNG Drama Ljubljana Čehov, njegov Ivanov, zgodba o idealistu, ki se ne prilagodi okolju.

Objavljeno
12. januar 2019 12.40
Posodobljeno
12. januar 2019 12.40
Sedemindvajsetletni Čehov je v Ivanovu pogledal na svet z distanco in humorjem. Foto Peter Uhan
Malo režiserjev si upa na glas povedati, da velikega Čehova sprva niso dojemali kot »svojega« avtorja. Aleksandar Popovski, dober znanec Draminega odra, je že tak, prav Ivanova je igral na neuspešnem sprejemnem izpitu na igralsko akademijo. Zdaj, ko ga je bral znova, se mu je odprl prelep svet ljudi in zgodb, počutil se je spet mladega, razumel in čutil je vsako besedo. »Vsak mora Čehova­ doživeti sam,« pravi.

Četrto premiero sezone Intima je ravnatelj SNG Drama Igor Samobor (v predstavi igra vlogo predsednika zemske uprave Pavla Kiriliča Lebedeva) napovedal z ugotovitvijo, da prihaja ta naslov z vsako novo predstavo v vsej jasnosti vse bolj na plan.

Premiera Ivanova, dela, ki ga je Čehov napisal pri sedemindvajsetih, a je že takrat bil zmožen pogledati na svet, na vse gomazenje z distanco in humorjem, prihaja v novem prevodu Tatjane Stanič, je omenil Samobor, o glavnem protagonistu (Nikolaja Aleksejeviča Ivanova, stalnega člana urada za kmetijsko dejavnost, igra Uroš Fürst) pa dodal: »Je poln samopomilovanja, premišljevanja o samem sebi, a le eden od likov, ki so popolnoma današnji.«

Idealist, ki ga lahko razumemo

Igra Ivanov je ob nastanku zmedla tako občinstvo kot kritike, navajene jasne karakterizacije likov in nedvoumnih žanrskih pravil. Anton Pavlovič Čehov, eden od največjih ruskih pisateljev iz obdobja po realizmu ter v marsičem predhodnik in začetnik sodobne dramatike, je namreč opazno posodobil pravila dramskega pisanja.

Komični, včasih celo groteskni elementi in liki se v Ivanovu prepletajo z žalostnimi usodami, zavoženimi življenji in tragičnimi prvinami. Čehov je na osrednjega junaka in njegovo okolje gledal kot umetnik in zdravnik, zanimala so ga predvsem etična vprašanja in psihiatrija.

Diagnoza, ki jo je Ivanovu postavil avtor, je presenetljivo današnja: izgorelost, malodušnost, naveličanost, zdolgočasenost nekoč sijajnega izobraženca, podjetnega in karizmatičnega idealista. Poleg depresije Ivanova pestijo materialne težave, denar si izposoja pri oderuhih, njegovi rokohitrski uslužbenci mu parajo živce ter uničujejo imetje in ugled. Muči ga tudi slaba vest zaradi bolne žene Ane Petrovne, ki ji ne more stati ob strani, saj je že dolgo ne ljubi več. Novo ljubezensko zvezo s hčerjo bogatih posestnikov Marfo Jegorovno Babakino že v izhodišču zaznamujejo občutki krivde pa tudi obsojanje okolice.

Dramaturginja Darja Dominkuš je v besedilu Čehov, naš tovariš, objavljenem v gledališkem listu, opozorila: »Nobenega svojega dela ni avtor tako obširno razlagal, obupoval nad njim, ga branil pred napadi in užival v pohvalah, ga utemeljeval pa tudi predeloval. Menda je ohranjenih kar sedem verzij. Danes je merodajno besedilo, ki ga je po drugi petrograjski uprizoritvi leta 1889 še nekoliko preoblikoval za objavo v prvi zbirki iger iz leta 1897.«
 

Negativna pot moške psihologije

Dramaturginja je dodala, da je Ivanov »prototip intelektualca, idealista, ki se ne prilagodi okolju in zato propade. […] danes je prav to tisto, zaradi česar nam je blizu in ga lahko razumemo.«
image
Sedemindvajsetletni Čehov je v Ivanovu pogledal na svet z distanco in humorjem. Foto Peter Uhan


Takega vidi tudi psihoanalitik Matjaž Regovec v spisu Ivanov in negativna arhetipika življenja: »Iz bleščečega junaka nastane bedno depresiven lik, ki ne more iz svojega kroga ujetosti v nedejavnost in vsakodnevno ohromljenost. To je stanje, ki ga na neki ravni poznamo vsi in se ga tudi bojimo. Ivanov je podoba (post)modernega človeka, kot ga živi vsakdo izmed nas.«

Regovec izriše paralele lika Ivanova s klasičnim Jazonom, oba ne vidita lastne slepote in tega, da sta problem odnosa do lastnega ženskega dela duševnosti odrinila, zato ugotavlja: »[…] Ivanova pa anima kaznuje z ženino neozdravljivo boleznijo na eni in lastno depresijo na drugi strani. Seveda ne delujejo več ne finance ne zakon. To je tista osnovna negativna pot moške psihologije, ki jo Čehov z Ivanovom tako pretresljivo opiše in mojstrsko neprizanesljivo upodobi in predstavi na odru. To je tista osnovna negativna pot moške psihologije, ki temelji na junakovem mitu in nesposobnosti izstopa iz njega.«

Režiser Aleksandar Popovski je ob uprizoritvi Ivanova poudaril raziskovanje in vidik moško-ženskih odnosov ter vzpostavitev novih standardov v skupni komunikaciji. »Prvinski odnos med moškim in žensko je v središču Ivanova in ponuja možnost za globinsko raziskovanje ter tudi za preverjanje naših današnjih 'liberalnih' in 'konservativnih' stališč.«

V uprizoritvi igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Jurij Zrnec, Maruša Majer, Saša Pavček, Rok Vihar, Matija Rozman, Valter Dragan, Zvone Hribar in Vanja Plut. Scenografijo je podpisala Meta Hočevar, kostumografijo Barbara Podlogar, glasbo Marjan Nečak.