Tiskane izdaje
Eno najbolj znanih Shakespearovih komedij Mnogo hrupa za nič je »režiser in igralec, ki tudi piše«, Gašper Tič, tokrat kot komedijski libretist v sodelovanju s skladateljem Davorjem Hercegom in režiserjem Gledališča Koper Jakom Ivancem, postavil na veliki oder MGL kot izvirni slovenski muzikal.
Podnaslov muzikala Trač ali Mnogo hrupa za nič razlaga vir zgodbe kot »navdihnjeno s Shakespearom«, dramaturginja Ira Ratej je označila Shakespeara za Tičevega »tihega partnerja«, njena asistentka Anja Krušnik Cirnski pa je v gledališkem listu zapisala, da je kod te komedije citatnost: »Tič ni uporabljal le prej omenjene Shakespearove komedije, temveč citira tudi Romea in Julijo, Ukročeno trmoglavko, Riharda III., Vihar, omenja tudi Hamleta itn.; dramska dela Williama Shakespeara so mu bila osrednji vir citatov. Ne le to, po Shakespearovih delih so naslovljeni tudi prizori: iz Beneškega trgovca nastane Tračistanski trgovec, Kakor vam drago, Komedija zmešnjav itn.«
Parada veščin in talentov
Tič je na predstavitvi dva dni pred nocojšnjo krstno izvedbo povedal, da se sicer nima za pisca, o sebi najraje reče, da je režiser in igralec, ki tudi piše, dodal je, da so priprave za pisanje dela, ki so ga pripravljali leto dni, trajale skoraj dalj časa kot pisanje, med največjimi izzivi, ki jih je prinesel projekt, pa je bilo nekaj drugega: »Biti režiser kolegom ni lahko, a se je na srečo dobro izšlo.«
Navrgel je, da sta Shakespeare in Molière počela isto, pisala za svoje gledališče oziroma igralce, on je tokrat imel srečo, da je vedel, za koga to počne, in da se kolegom ne bi zameril, je v šali dodal, je preprosto napisal enajst glavnih vlog in dve srednji, malih vlog pa v tej predstavi ni.
»Hotel sem, da bi bila predstava parada veščin, talenta in dobrega okusa,« je dodal. V Tračistanu, ki je urejen kot demotračija, je uradni jezik rimščina, to je, je opozorila Anja Krušnik Cirnski, tudi pomembna razlika med Shakespearovim in Tičevim besedilom, »v Tračistanu vsi govorijo v verzih«.
Mnogo hrupa za nič je na slovenskih odrih sicer manj uprizarjano Shakespearovo delo, morda ima kaj opraviti s tem slovenski odpor do opravljanja, so poudarili sodelujoči v predstavi, tisto, kar je s tem izhodiščem napravil Gašper Tič, pa je drugačno: dramaturginja Ira Ratej je povedala, da je libretist obrekovanje, osiranje in govorice uporabil kot pogonsko gorivo komedije, dogajanje, ki ni časovno ali prostorsko zamejeno, je torej spletel okrog ljubezni in ne zmeraj zlonamernega obrekovanja, dveh neločljivih komponent človeškega obstoja.
V predstavi MGL in Gledališča Koper je iskrivo prepleteno oboje, pomenljiv se zdi ob Traču še podatek, da je prvi uporabil besedo trač, gossip, ravno William Shakespeare.
Različne vrste komedičnosti
Zgodba o parih, ki še niso skupaj in je njihova prihodnost odvisna tudi od tračev, se po besedah direktorice MGL Barbare Hieng Samobor virtuozno poigrava z žanri, pospremita jo plemenita duhovitost skladatelja Davorja Hercega in »ljubeznivost, o kateri se zdi, da je danes deficitarna«. Trač ali Mnogo hrupa za nič je – po nizu licenčnih muzikalov v preteklih letih – koprodukcija MGL in Gledališča Koper, tamkajšnji režiser Jaka Ivanc, ki podpisuje režijo skupaj z avtorjem libreta, je zatrdil, da vabijo na pravi muzikal, ne zgolj na predstavo s songi, kar se pogosto predstavlja kot muzikal. Avtor koreografije je Miha Krušič, scenografka Greta Godnič, kostumograf Leo Kulaš.
Avtor triindvajsetih songov je skladatelj Davor Herceg, za Delo je povedal: »Z muzikali imam precej izkušenj, z Jakom sva veliko delala v Lutkovnem gledališču, tam seveda otroške muzikale, v Tičevi komediji Trio v Gledališču Koper predlanskim je bilo precej glasbe, o Prevarah Jere Ivanc v MGL bi prav tako lahko rekel, da so glasbena predstava, saj je v njej dvanajst songov, a so vključeni tako, da bi lahko govorili že o muzikalu.
Preden se lotim posamezne predstave, se veliko učim in razgledujem, berem ... in tudi s Tračem ni bilo nič drugače, trudil sem se, da bi glasba obdržala vse uveljavljene konvencije, značilne za žanr muzikala, vse mora biti narejeno, kot je prav. Kot filmski ali gledališki skladatelj moraš dati na stran osebne preference, o sebi bi lahko rekel, da najraje pišem klasično klavirsko glasbo, a pri delu za gledališče ali film moraš upoštevati pravila in seveda režiserjevo vizijo in poskušati narediti najboljše, kar je mogoče narediti.«
Ljubezen premaga trač
Dramaturginja Ira Ratej je poudarila, da je bilo Tičevo branje predloge posebno, mojstrsko je zapolnil tisto, kar je tam manjkalo, Shakespearova dela so bila podlaga za komedičnost, v libretu je tako kot pri otoškem bardu več tipov humornosti, med njimi tudi satira, ironija, samoironija, različne osti in vrsta komik, od komike karikiranja in karakterne komedije, prek situacijske komedije, do komedije zmešnjav, groteskne komedije in besedne komike.
Tič je z melodramatičnimi zapleti dodal Shakespearovi zgodbi nove pare, ljubezen je razporedil transgeneracijsko, rezultat pa ni le romantični komad, ampak delo z občutkom za realnost: »Ljubezen je tudi v Tičevem Traču osnovno osišče. [...] Ljubezni je pri Tiču še več kot pri Shakespearu in vešče ji postavlja ovire na poti do uresničenja. Situacije mojstrsko preplete tako, da konec razreši z deusom ex machina – množičnim ljubezenskim poljubom, ki prežene zlo. Ljubezen torej premaga zlo oziroma trač.« Ali kot je povedala Tanja Ribič, ki bo nastopila v vlogi lepe oštirke, alternativke Maše: »Na vaje smo hodili z radostjo, igralci smo si pomagali med sabo kot že dolgo ne, v predstavi bomo z veliko svetlobe pokazali najmračnejše dele naše družbe.«
