Lea Mihevc: Na prepoznavnost se ni mogoče zares pripraviti vnaprej

Lea Mihevc je igralka, ki jo je širša javnost v zadnjem obdobju najbolj prepoznala po glavni vlogi Sare v seriji Nemirna kri. V pogovoru za podkast Sovoznik je spregovorila o tem, kaj ji je ta vloga prinesla, kako je vplivala na njeno zasebno življenje in zakaj igralski poklic razume predvsem kot kombinacijo intuicije, discipline in ponavljanja.

Sama pravi, da je bila vloga v seriji zanjo pomembna tako profesionalno kot osebno. Na karierni ravni ji je prinesla večjo prepoznavnost in nove priložnosti, na osebni ravni pa je prišla v obdobju, ko se je po porodniški vračala v poklic in se ponovno soočala tudi z vprašanjem lastne identitete. Ob tem je odkrito povedala, da jo je prav ta projekt znova povezal s stvarmi, ki jih rada počne, in ji pomagal pri vrnitvi v ustvarjalni ritem.

Lea Mihevc s soigralcem Svitom Stefanijo iz serije Nemirna kri. FOTO: Mediaspeed

Njena pot do igralstva ni bila povsem običajna. Preden je stopila na igralsko pot, je del svojega življenja preživela v modnem svetu. Začetki so bili spontani, nato pa jo je delo vodilo vse do Milana in New Yorka, kjer je ostala več let. Prav v New Yorku se je tudi dokončno odločila, da želi postati igralka. Tam je začela obiskovati igralske delavnice, kasneje pa se je vpisala na AGRFT.

Danes na akademiji tudi sama sodeluje kot asistentka na področju govora. Dela s študenti, predvsem na področjih govora, diha, artikulacije in glasu. Poudarja, da jo to delo veseli, ker ji odpira drugačen pogled na poklic in ji omogoča stik z mlajšo generacijo igralcev. Pri tem jo zanimata predvsem avtentičen glas in povezava med telesom, dihom in izrazom.

V pogovoru je večkrat poudarila, da igralstvo razume kot obrt. Intuicija je po njenem mnenju pomembna, vendar sama po sebi ni dovolj. Igralec mora imeti tudi tehniko, znanje in sposobnost, da nekaj ponovi – na odru ali pred kamero. Prav zato verjame v pripravo, disciplino in delo. Pri tem opozarja, da ni treba v vsaki vlogi pokazati vsega, kar znaš. Velik del igralske zrelosti vidi prav v tem, da znaš prepoznati svojo nalogo znotraj posameznega projekta in jo dobro opraviti.

Poseben izziv ji je pomenila prav glavna vloga v seriji Nemirna kri, saj je morala lik graditi daljše časovno obdobje, hkrati pa vzdrževati njegovo notranjo logiko skozi snemanje, ki ni potekalo po zaporedju. Ob takšnem tempu je, kot pravi, pomembno predvsem to, da lik ostane verjeten in iskren. Tudi zato so si igralci kdaj prilagodili posamezne replike, da so jih lažje približali sebi in jih lahko izpeljali bolj naravno.

Mihevčeva je spregovorila tudi o prepoznavnosti, ki jo je prinesla serija. Na to se, kot pravi, ni mogoče vnaprej zares pripraviti, vendar sama s tem večinoma nima slabih izkušenj. Ljudje jo prepoznavajo prijazno, pogosto pristopijo spoštljivo, vseeno pa opaža, da jo mnogi še vedno povezujejo predvsem z njenim televizijskim likom. Pri tem poudarja, da je v zasebnem življenju precej drugačna, kot si kdo morda predstavlja: manj suverena, bolj zadržana in pogosto tudi v zadregi.

Poleg dela je danes velik del njenega vsakdana vezan na družino. Z možem, prav tako igralcem, usklajujeta projekte, urnike in skrb za dva majhna otroka. Družinsko življenje opisuje kot zelo prilagodljivo in nomadsko, saj se pogosto ravnajo po tem, kdo ima v določenem obdobju več delovnih obveznosti. Pri tem pomembno vlogo igra tudi pomoč staršev.

Lea Mihevc v pogovoru ni delovala kot igralka, ki bi želela graditi podobo nedostopne javne osebe. Nasprotno: o svoji poti je govorila premišljeno, stvarno in brez olepševanja. Prav v tej zadržani iskrenosti je tudi bistvo njenega nastopa – tako na ekranu kot v pogovoru. Njena zgodba ni le zgodba o prepoznavnosti, ampak o postopnem oblikovanju igralske in osebne identitete.