Nagrada Prešernovega sklada: Pia Zemljič

Zadnji dve leti smo jo na odru in filmu videli kot Ono v Zapiranju ljubezni (Mini teater), hladno, kaf­kovsko Vodjo na delovnem mestu v predstavi Krči (SLG Celje), uspešno pisateljico Nathalie Oppenheim v predstavi Kako poveš, kar si odigral (SLG Celje), Jasno v filmu Panika (RTV Slovenija).

Kritiki so njeno igro opisali kot »antologijsko ... Stopa po terenu, ki zahteva registre velike tragedije ... Njena pojavnost transformira zakonske prizore, ki spominjajo na Bergmana ... Sijajna v vseh legah, naj bo to pomenljivost bežnih gest ali siloviti dramatični monologi ...« Zemljičeva skromno doda: »Sem se kar nagarala na tej poti raziskovanja in odkrivanja vedno novih vzgibov, v vlogah in v sebi.«

Neverjetno se bere njena biografija. Leta 2013 je bila Severjeva nagrajenka, leta 2012 žlahtna komedijantka, 2010. je dobila nagrado na Borštnikovem srečanju, leto prej je bila Večerova igralka leta ... In zdaj Prešeren! Se sploh da še kaj več? »Skupek energij v ekipi odloča o končnem rezultatu. Pri mojem ustvarjanju je ključno, s kom delam, šele nato, kaj in kje. Gre za umeščanje mojega razumevanja v skupno formo, v predstavo, film. Pri oblikovanju vloge se individualno prepleta s kolektivnim, intuicija z racionalno razčlembo, besede s telesom, glas s tišino. In potem to namestim v posodo, ki ima moje telo, moj obraz in glas.«

V Zapiranju ljubezni, eni najbolj odmevnih predstav zadnjega časa, gre za izrazito odzivanje na igralskega partnerja – v tem primeru je bil na drugi dramski strani njen življenjski sopotnik Marko Mandić. Drama o začetku konca, končevanju, razčiščevanju vsega, kar je bilo, hkratnem zapiranju in odpiranju odnosa med partnerjema je bila gotovo največja in morda tudi najtežja vloga v njenem igralskem življenju. Gre za stoodstotno igro, sama sta na odru, vsak ima skoraj enourni monolog, ni skrivalnic, pomagal, ni blefa, ni žarometov.

Režiser Ivica Buljan je vztrajal, da jo opravita brez stranpoti. »Vse to nama odpira neskončno možnosti in hkrati večjo odgovornost. Ne le zaradi teme, o kateri osebi kruto razpredata, monologa in koncentriranega odzivanja, tudi z vidika strukture besedila, jezika, ki prehaja od banalnega, pritlehnega do prav pesniško visokega. To je bil zame izjemen igralski zalogaj.«

Pia Zemljič bo letos dopolnila štirideset let, prihaja iz Slovenj Gradca, že v najstniških letih se je podala v voditeljsko-igralske vode, za različne vloge v diplomski predstavi na AGRFT pa je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Takoj po študiju se je zaposlila v Drami SNG Maribor, bila nekaj časa svobodna ustvarjalka, od leta 2010 pa je članica celjskega gledališča.

Številni kritiki in občinstvo jo doživljajo kot igralko brez meja, neverjetno naravno in sposobno velikih preobrazb. Sama pravi, da se z vlogami uči tudi o sebi in o svetu, najbolj prav takrat, ko so vloge njeno popolno nasprotje.

In da se ob vseh gledaliških vlogah ne bi pozabilo na film Panika, v katerem igra sicer stransko, a ne nepomembne vloge. Naravnost obožuje snemanja, Jasna v Paniki pa je bila izziv, pri katerem se je pustila voditi viziji svoje sestre, režiserke Barbare Zemljič.

Strinja se, da je film dokončana zgodba, medtem ko je teater tisto, kar traja ... »Oder je odzivnejši in imaš možnost razvijati vlogo v najmanjših podrobnostih še dolgo po premieri. Ko pa je film enkrat posnet, ni več popravnega izpita.«