Najmanj štiri Alme na odru

Danes v CD znova gibalno-scenski dialog s svetovno popotnico: Alma.Sama.

Objavljeno
22. junij 2015 11.50
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej
Po dvajsetih letih se je prejšnji četrtek v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu s plesno predstavo Alma.Sama vrnila na oder pisateljica in popotnica Alma Karlin. V času življenja je doživela slavo v mednarodnem prostoru, slovenski prostor pa jo je tudi zato, ker je pisala v nemščini, prepoznal šele desetletja po smrti.

Najprej so jo »odkrili« etnologi konec šestdesetih let 20. stoletja, leta 1995 je bila v Cankarjevem domu na prvem festivalu Mesto žensk uprizorjena monodrama Samotno potovanje v dramatizaciji Uršule Cetinski in izvedbi Polone Frelih, leta 2009 pa je režiserka Marta Frelih posnela dokumentarec Alma M. Karlin: Samotno potovanje z Veroniko Drolc v naslovni vlogi. Tokratna plesna predstava Alma.Sama. je nastala v sodelovanju ameriških in slovenskih ustvarjalcev, njena koreografinja Misa Mandigo Kelly­ pa je med potovanjem skozi Almino zgodbo odkrivala tudi zgodbo svojih prednikov, ki so se pred stoletjem preselili iz Štajerske v Kalifornijo.

»Kaj je pred stoletjem preostalo drugega izobraženi ženski z meščanskim pedigrejem, ki se ni hotela poročiti in je hotela sama odločati o svojem premoženju, svojem telesu, svoji usodi, kakor da ostane sama, samska, največkrat samotarka«, v gledališkem listu zapiše dramaturg predstave Marijan Pušavec, ki že dolgo raziskuje njeno življenje in delo. Če bi Alma danes potovala okoli sveta, bi imela s seboj prenosni računalnik in digitalni fotoaparat in bi iz cyberkafejev po svetu pošiljala reportaže časopisom v Evropo in domov v Celje. Ta opazka kiparja Franca Purga je Pušavca spodbudila, da je Almi Karlin, katere hiša v Celju še vedno ni preurejena v muzej, postavil virtualno domovanje na spletu.

Erika in desetjezični slovar

Leta 1889 v Celju rojena Alma Karlin je bila bolehen, prav nič obetajoč otrok. Kot edinka majorja avstrijske vojske in učiteljice na nemški dekliški šoli je bila deležna nemške vzgoje, večinoma je imela stik z nemško govorečo skupnostjo in je v nemščini tudi pisala. Izjemno nadarjenost za jezike je razvijala že doma, nato pa je v Londonu leta 1914 na Royal Society of Arts z odliko opravila izpite iz osmih jezikov in že med študijem raziskovala svetovne kulture, zgodovino in geografijo. Odlično opremljena z interdisciplinarnim znanjem se je konec leta 1919 s stalnim spremljevalcem, pisalnim strojem erika, in desetjezičnim slovarjem, ki ga je sestavila sama, odpravila iz Celja na osemletno potovanje ­okoli ­sveta.

Pot jo je vodila prek Genove v Južno in Srednjo Ameriko, nato prek Havajev na Japonsko, v Korejo in na Kitajsko, od tam je zavila proti Avstraliji in nekaj let preživela na pacifiških otokih, potovanje pa je leta 1927 končala v Indiji, od koder se je po prejetju sporočila o materini bolezni vrnila v Celje. Na poti je neprestano pisala, občasno delala kot prevajalka ter pošiljala domov etnološke predmete, ki jih hrani Pokrajinski muzej Celje. Po vrnitvi se je lotila urejanja zapiskov s poti, prirejala predavanja ter objavljala potopise v angleških in nemških ženskih revijah, v zgodovinsko-etnoloških pa tudi okultnih publikacijah.

Alma, ki je na poti raziskovala tudi duhovna izročila in obredja, je bila namreč teozofinja. Na enem svojih predavanj po evropskih mestih je spoznala »sestro dvojčico«, slikarko Theo Schreiber Gammelin, ki se je preselila k njej v Celje, kjer sta živeli skupaj do Almine smrti leta 1950. Med vojno se je Alma pridružila partizanom in bila internirana v Dachau, od koder se ji je uspelo rešiti s pomočjo Theinih zvez. Mednarodno slavo je Alma Karlin doživela v času življenja, njeno delo je cenila tudi njena znanka, švedska nobelovka Selma Lagerlöf, medtem ko je prvi slovenski prevod njenega potopisa Samotno potovanje izšel šele leta 1969.

Preskočila je ustvarjalna iskra

Ko se je Mojca Majcen, slovenska plesalka iz Celja, leta 2011 udeležila Adapt festivala (A Dance and Physical Theatre Festival) v Kaliforniji, ki sta ga organizirala koreografinja Misa Mandigo Kelly in njen mož, glasbenik Stephen Kelly, je med njimi preskočila ustvarjalna iskra. Ustanovili so umetniški kolektiv ArtBarc, katerega članici sta med drugimi plesalki Trina Mannino iz Brooklyna in Cecily Stewart iz Santa Barbare, kjer Kellyjeva tudi živita.

Misa, Američanka havajsko-slovenskega porekla, je med brskanjem po družinski preteklosti odkrila, da njeni predniki po materini strani izhajajo iz Logarske doline in Gorenja blizu Velenja. Ko sta leta 2012 s Stephenom prvič obiskala Slovenijo, jima je Mojca predstavila bibliotekarja, pisatelja in dramaturga Marijana Pušavca, ta pa njima Almo Karlin in jima predlagal, da bi pripravili plesno predstavo o njej. Čezoceansko sodelovanje je potekalo dve leti in pol. Na osnovi Alminih besedil sta Misa in Stephen s sodelavci v štirih ameriških mestih razvila­ enoinpolurni plesnogledališki material, ki ga je Marijan Pušavec v sklepnem, tritedenskem procesu v Celju dramaturško obdelal.

Kolektiva ni zanimalo uprizarjanje Almine življenjske zgodbe, ampak univerzalni izraz in sporočilo njene osebnosti in dela. »Alma Karlin je bila vizionarka in zelo pogumna ženska, ki v svojem času ni bila ne dobro razumljena ne sprejeta. Odločila se je za lastno pot ne glede na ozko okolje, v katerem je živela. Zdi se mi pomembno prepoznati sodobne vizionarje in jim pozorno prisluhniti, saj prinašajo vizije in ideje, kako se spopasti s sodobnimi problemi in konflikti,« pravi Misa Kelly. S trmo, podobno Almini, se je odločila za svojo pot tudi Misa. Ko je po končanem študiju poslovne ekonomike prejela doktorsko štipendijo na Stanfordu, je to zavrnila in se vpisala na plesni oddelek na kalifornijski univerzi UCLA, kasneje je magistrirala na Kalifornijskem inštitutu za umetnost ter študirala tudi vizualno umetnost in glasbo.

Med pripravo projekta je Misa odkrila mnoge podobnosti z Almo, vključno z zanimanjem za duhovnost. »Sem umetniška šamanka,« pravi, »skozi umetnost se pogosto lotevam tabuiziranih vsebin in elementov, ki pa jih poskušam oblikovati tako, da se ljudje počutijo varne, se z njimi povežejo in se jim prepustijo.«

Gibalna raznolikost

V Santa Barbari s Stephenom ustvarjata v finančno skromnih razmerah. Nekaj malega za njune projekte prispeva lokalna skupnost, nekaj vsako leto donirajo njuni meceni, predvsem pa za vsak projekt sama zbereta denar. Za predstavo Alma.Sama. jim je prvič uspelo pridobiti denar tudi od ameriške nacionalne organizacije American Dance Abroad, ki je nastopajočim plačala tudi letalske vozovnice.

V predstavi poleg Mojce Majcen, Trine Mannino in Cecily Stewart nastopa Misa, medtem ko Stephen zaradi nedavne operacije hrbtenice glasbe ne izvaja v živo, ampak je ta posneta. Štiri nastopajoče skozi asociativne, fluidno nanizane prizore uprizarjajo različna Almina stanja – od živahne radovednosti, potopljenosti v pisanje do samosti in tesnobe. Različna geografska okolja in čustvena stanja podkrepljujejo kostumske spremembe in scenski elementi, kot so pisalni stroj, vsakdanji predmeti iz različnih okolij in šamanski ­pripomočki.

Na odru lahko gledamo eno samo Almo, razpršeno skozi štiri ženska telesa, ali pa štiri Alme različnih starostnih in življenjskih obdobij. Almino osebnostno kompleksnost uprizarja tudi gibalna raznolikost, ki vključuje prvine baleta in sodobnega plesa, medtem ko je koreografinja Misa Kelly skušala iz svojega telesa izluščiti čim bolj naraven, vsakdanji gib, ki je pomenil tudi izhodišče njenega holističnega koreografskega in režijskega pristopa.

Z eno plesno predstavo ni mogoče povedati zgodbe Alme Karin, katere življenjepis se bere kot filmski scenarij, pravi Marijan Pušavec. Plesna predstava Alma.Sama. je tako dialog z izjemno žensko, ki se je močneje kot s spolom in nacionalnostjo identificirala z ­ustvarjalnostjo.