Najpomembnejši dan v življenju? Današnji!

Napoved prve premiere direktorice in umetniškega vodje Mestnega gledališča ljubljanskega Barbare Hieng Samobor je bila kratka: Rent Jonathana Larsona je glasbena drama, paša za oči in ušesa, rock opera s poltretjo uro glasbe, petčlanski orkester pa spremlja petnajst igralcev, ki imajo le malo nepetega besedila.

Letošnjo sezono MGL, je dodala direktorica, bodo z motom Iskanje resnice začeli in končali z glasbenima deloma, nocoj je na sporedu muzikal Rent, zadnja premiera prihodnje leto pa bo muzikal Draga Ivanuše po motivih romana Virginie Woolf Orlando.

V MGL so po nekaj letih spet poklicali češkega režiserja Stanislava Mošo, ki vodi Mestno gledališče v Brnu, sicer pa je v MGL gostoval že velikokrat (Kabaret, Goslač na strehi, Sugar – Nekateri so za vroče, Čarovnice iz Eastwicka, pred desetletjem tudi s svojim brnskim gledališčem s predstavo Jožef in njegov čudoviti pisani plašč).

V začetku maja so se lotili muzikala Jonathana Larsona (1960−1996) Rent (slovarska razlaga dopušča imenitno širino, saj lahko pomeni najemnino, najem, izposojnino, a tudi raztrganino ali razkol, shizmo) v prevodu Milana Dekleve.

Larsonova glasba je izvirna, avtor, značilni predstavnik novega newyorškega umetniškega proletariata, ki je preminil tik pred broadwaysko premiero krstne uprizoritve leta 1996, je okoli sedem let ustvarjal svoj poznejši megahit, prepletel ga je z avtobiografskimi elementi in jih dodaja zgodbi Puccinijeve opere La bohème.

Tatjana Ažman v gledališkem listu navaja, da se Rent sicer oplaja z nekaterimi najbolj prepoznavnimi odlomki iz Puccinijeve mojstrovine, »a gledano v celoti vendarle ni ne sodobnejša verzija ne adaptacija opere La bohème, pač pa v prvi vrsti odgovor nanjo, saj je razlik med njima precej več kot pa podobnosti.«

V pogovoru z Joan Herrington za zbornik intervjujev z dramatiki, dobitniki Pulitzerjeve nagrade, The Playwright’s Muse je Larson dodal: »Pišem za publiko, staro od dvajset do štirideset let, za ljudi, ki sicer ne hodijo na muzikale, a si privoščijo ploščo Rolling Stones. Preučeval sem tradicionalni muzikal ... odraščal pa sem ob glasbi Brucea Springsteena, Paula Simona in The Who – in to se sliši v moji glasbi.«

Najprej je muzikal Rent zaživel na newyorški off-Broadway sceni kot prva produkcija New York Theatre Workshop, po bleščečem vstopu na Broadway sredi leta 1996 se je krstna uprizoritev – natančno sto let po premieri Puccinijeve opere v Torinu – obdržala na repertoarju Nederlander Theatre dolgih dvanajst let, delo je prišlo na naslovnico revije Newsweek, Time je muzikal označil kot prelomnega, kritik časnika New York Times pa kot vznemirljivi mejnik. Leta 2005 pa so po njej posneli odmeven film. Posthumno je Larson leta 1996 za svoje delo prejel tudi Pulitzerjevo nagrado, Rent je bil doslej edini muzikal, ki so mu namenili nagrado v dramski kategoriji.

V zgodbi o skupini revnih mladih umetnikov, ki na vse načine poskušajo preživeti in ustvarjati v obubožanem boemskem okolju, je vse tisto, kar je ustvarjalno vznemirjalo Larsona, večkulturnost, zasvojenost, homofobnost, brezdomstvo, spolnost, bolezni, smrt.

Tatjana Ažman dodaja: »Življenje Jonathana Larsona je bilo podobno življenju prijateljev iz združbe Puccinijevih boemov, le da se je njegova zgodba izpisala, začela, končala in nadaljevala dobrih sto let pozneje v ZDA. (...) Zaljubljen je bil v glasbo in želel je spremeniti svet glasbenega gledališča. Živel pa je od danes do jutri, v skromnem bivališču na podstrešju stavbe v takrat revnem predelu New Yorka, opremljenem s stvarmi, ki jih je pobiral od vsepovsod, stregel je v lokalu zgolj toliko, da je zaslužil za najemnino, preostale dni pa ure in ure ustvarjal glasbo na skromnem sintesajzerju.«

V gledališču premiero napovedujejo z razlago, da Rent v mnogočem celo presega podžanr, imenovan rock opera, saj njeni definiciji nikakor ne sledi v celoti. Ohranja pravila v vokalni izvedbi in »predpisano« komorno zasedbo orkestra, stilno pa sega vse od soula, latino ritma, funka do gospela, a nenazadnje le ostaja v okvirih sodobne popularne glasbe, ki je vsekakor drugačna od tiste, ki je sicer značilna za tradicionalne muzikale.

Rent je prišel na oder v času velikih hitov, večinoma uvoženih z druge strani Atlantika, na Broadwayu so takrat kraljevali dolgoživi londonski muzikali Nesrečniki, Fantom iz opere, Miss Saigon, pa tudi Lepotica in zver, Mačke in Briljantina, Larson pa je v glasbeno gledališče je zanesel rock'n'roll namesto t. i. broadwayskega pop besednjaka komadov, kot so Jesus Christ Superstar, Evita in Tommy, in ameriški komentatorji so si zdaj edini, da je Rent začetnik nove broadwayske dobe: v času epidemije aidsa, ko so njegovi prijatelji drug za drugim umirali, se je Larson znal lotiti premisleka o univerzalnih vprašanjih o tolerantnosti, pripadnosti in upanju.

Dramaturginja Petra Pogorevc je na predstavitvi premiere dodala, da je muzikal s tremi pari in pripovedovalcem izjemno kompleksno delo z operno strukturo, govorjenega besedila je v primerjavi s petim komaj kaj, veliko pa dogajanja na odru, ki včasih poteka tudi vzporedno.

V Rentu nastopajo Matic Lukšič k. g., Filip Samobor, Viktorija Bencik Emeršič, Gregor Gruden, Voranc Boh k. g., Ana Dolinar Horvat, Lena Hribar, Gaber K. Trseglav, Jožef Ropoša, Urša Kavčič k. g., Metod Banko, Uroš Buh, Tilen Udovič, Anja Möderndorfer in Katja Škofic, za glasbo skrbijo Miha Petric/Miha Meglič (kitara), Jan Sever/Sanja Mlinar Marin (klaviature 1), Davor Herceg/Nejc Škofic (klaviature 2), Goran Rukavina/Aleš Avbelj (bas), Žiga Kožar/Anže Žurbi (bobni).