Nataša Barbara Gračner: Svečano obleko pustite doma
Igralka o novi predstavi Drame, o novem prizorišču, kjer jo bodo igrali, o komercialnih gledališčih in o tem, kdaj jo bomo spet videli v kaki glavni filmski vlogi.
Odpri galerijo
Ali: Strah ti pojé dušo
Nataša Barbara Gračner je Emmi, nemška čistilka, ki se zaljubi v mlajšega priseljenca Alija, družba pa njuno zvezo sprejme vse prej kot z navdušenjem. Ljubezenska zgodba z obrobja je nova predstava ljubljanske Drame z naslovom Ali: Strah ti pojé dušo, ki si jo boste lahko ogledali na povsem novem prizorišču.
Kot dva, ki sta se našla, se ljubita in si skupaj želita ustvariti košček neba. Dokler se borita proti svetu, ki zavistno sovraži srečne ljudi, je njuna ljubezen močna. Ko pa se ljudje okoli njiju spremenijo, seveda zaradi koristoljubja in ne, ker bi spregledali svojo zmoto, pa njuna ljubezen dobi človeško obliko razhajanj in vnovičnih zbliževanj. Videti je, da se človek bolje znajde v zverinjaku. Ne vem, če sem že kdaj tako močno čutila pakt s svojim soigralcem. Tako sama sva proti vsem, da je grozljivo. Vseskozi sva pod drobnogledom javnega mnenja, vsem sva na očeh. Gledalcem in tudi soigralcem, ki naju komentirajo kot kakšno nogometno tekmo, polno opolzkosti in primitivizma.
Videla sem ga pred štirimi leti, ko ga je Sebastijan Horvat, s katerim mentorirava igro in režijo na AGRFT, priporočil študentom. Bil mi je všeč, nisem pa omedlela od navdušenja. Brigitte Mira, ki igra Emmi, je seveda odlična, Fassbinderjev ljubček, ki mu je zaupal vlogo Alija, malo manj, a zgodba in počasno nizanje prizorov s čudnimi trenutki tišine, me nista kupila. Ko sem izvedela, da bom igrala Emmi, si filma nisem želela še enkrat ogledati. Ne znam neobremenjeno opazovati dela drugih ustvarjalcev, pa čeprav vem, da je tisto njihova zgodba in da bo naša drugačna. A se ne želim v ustvarjalnem procesu srečati z drugo Emmi. Kako naj jo rodim, če pa že obstaja? Vsaj ta dva meseca in pol naj živim v iluziji in mislim, da je samo moja. Se mi je pa takrat zdela zgodba preprosta, zdaj pa ravno v tem vidim njeno moč. Drame so pisane o junakih, filmi opevajo herojske podvige ali zdrse ljudi, katerih citati se valijo po naših ustih dan za dnem, tukaj pa imamo šestdesetletno čistilko Emmi, ki se zaljubi v več kot dvajset let mlajšega gastarbajterja Alija in govori približno takole: »Veš, ko sva skupaj, potem morava biti dobra drug do drugega. Drugače celo življenje ni nič vredno.«
Impozantna scenografija, ki jo nudi hangar Železniškega muzeja, Fassbinderjevemu tekstu nudi tudi eksterier, ki je za to predstavo potreben in zgodbi doda resničnost. Ali kot bi rekla Meta Hočevar: »Zgodbe vedno v prostoru puščajo sledi, ki oživijo zgodbo.« In avtor priredbe Milan Markovič se s tem prav gotovo strinja, saj pravi, da zidovi starih tovarn pomnijo znoj, molk in sledi teles, ki se izrabljajo dan za dnem. Liki naše zgodbe na odru ljubljanske Drame nimajo kaj iskati. Njihov svet niso pozlačene štukature, pač pa avtomobilske delavnice in umazani hodniki velikih podjetij. Fassbinder bi bil prav gotovo navdušen. Mi igralci pa smo bili v mrzlih januarskih dneh malo manj. A zdaj so nam prostor že ogreli, zgradili garderobi in poskrbeli za vse potrebno, da lahko tam ustvarjamo. Pogoji za delo žal res niso popolni, a prepričana sem, da bo predstava odtehtala naš trud. In ne le to, vse bolj čutim, da se ta zgodba lahko odvija le tukaj in ne na odru. Mislim, da me bodo gledalci razumeli, ko si jo bodo ogledali. Je pa vsekakor bolje pustiti svečano obleko doma. Pridite toplo napravljeni in se nam prepustite. Saj tako blizu, kot si bomo tukaj, še nismo bili. Tudi ta stavek boste razumeli šele po ogledu predstave (smeh).
Nimam občutka, da sem pretirano opazovana. Igralci smo za rumeni tisk vedno zanimivi, naše zasebno življenje žal še bolj kot poklicno. Nikoli nisem razglabljala o svoji intimi, pa čeprav so me po končanem študiju vsi prepričevali, da je moje življenje javna last. Zato sem nekaj časa pridno odgovarjala tudi na hudo nebulozna vprašanja, potem pa kmalu dojela, da mi tega ni potrebno početi. Nasploh nerada dajem intervjuje. Moje delo je moj pogovor z vami. Če me pri tem spremljate, o meni prav gotovo veste več, kot bi si želela.
Ja, če vas zanimajo te teme, potem je Mladinsko pravi kraj. Nova pošta, ki skozi predstave, pogovore in srečevanja nudi prostor za diskusijo o družbenem dogajanju, je postala zbirališče istomislečih. Sama gledam in živim umetnost drugače. Ne glede na izjemne režiserje, kot so Sebastijan Horvat, Oliver Frljić in Žiga Divjak, me gledališče nagovarja skozi mikrosvet. Zanima me človek kot bitje, ki nosi emocijo, se prereka z možgani, brzda svoje strasti, torej živi, se spoznava in čudi.
Upam, da to slednje ne, pozornosti se ne krade. Ko to vidim – pogosteje v gledališču kot na filmu – vedno študentom rečem, da je tak igralec sicer lahko dober igralec, nikoli pa ne bo velik igralec. Prav gotovo se ne bi branila dobre glavne vloge na filmu. Kdo bi pa se?
Dogovarjam se za močno vlogo v filmu, ki naj bi ga režiral Igor Šterk. Upam, da bo za snemanje dobil zeleno luč.
Kakovost predstav v komercialnih gledališčih bolj niha od dobrih do res slabih. A saj ljudje že vedo, kje ustvarjajo dobro in kje je pomemben le denar. Jaz sem imela v obeh gledališčih dobre izkušnje in tudi predstave so bile narejene tako, kot bi se jih lotili v profesionalnih. Tako v SiTi Teatru kot Špas teatru ves čas delajo na določeni ravni, pod katero ne gredo in tako sta zgled ostalim. Vedno pa je najpomembnejši igralec, če je dober, je dober, kjer koli igra.
Ali in Emmi sta človeka z roba družbe, on ker je begunec, ona ker je čistilka. Kako ju vidite vi?
Kot dva, ki sta se našla, se ljubita in si skupaj želita ustvariti košček neba. Dokler se borita proti svetu, ki zavistno sovraži srečne ljudi, je njuna ljubezen močna. Ko pa se ljudje okoli njiju spremenijo, seveda zaradi koristoljubja in ne, ker bi spregledali svojo zmoto, pa njuna ljubezen dobi človeško obliko razhajanj in vnovičnih zbliževanj. Videti je, da se človek bolje znajde v zverinjaku. Ne vem, če sem že kdaj tako močno čutila pakt s svojim soigralcem. Tako sama sva proti vsem, da je grozljivo. Vseskozi sva pod drobnogledom javnega mnenja, vsem sva na očeh. Gledalcem in tudi soigralcem, ki naju komentirajo kot kakšno nogometno tekmo, polno opolzkosti in primitivizma.
Liki naše zgodbe na odru ljubljanske Drame nimajo kaj iskati. Njihov svet niso pozlačene štukature, pač pa avtomobilske delavnice in umazani hodniki velikih podjetij.
Kolikokrat ste videli film, po katerem je nastala predstava?
Videla sem ga pred štirimi leti, ko ga je Sebastijan Horvat, s katerim mentorirava igro in režijo na AGRFT, priporočil študentom. Bil mi je všeč, nisem pa omedlela od navdušenja. Brigitte Mira, ki igra Emmi, je seveda odlična, Fassbinderjev ljubček, ki mu je zaupal vlogo Alija, malo manj, a zgodba in počasno nizanje prizorov s čudnimi trenutki tišine, me nista kupila. Ko sem izvedela, da bom igrala Emmi, si filma nisem želela še enkrat ogledati. Ne znam neobremenjeno opazovati dela drugih ustvarjalcev, pa čeprav vem, da je tisto njihova zgodba in da bo naša drugačna. A se ne želim v ustvarjalnem procesu srečati z drugo Emmi. Kako naj jo rodim, če pa že obstaja? Vsaj ta dva meseca in pol naj živim v iluziji in mislim, da je samo moja. Se mi je pa takrat zdela zgodba preprosta, zdaj pa ravno v tem vidim njeno moč. Drame so pisane o junakih, filmi opevajo herojske podvige ali zdrse ljudi, katerih citati se valijo po naših ustih dan za dnem, tukaj pa imamo šestdesetletno čistilko Emmi, ki se zaljubi v več kot dvajset let mlajšega gastarbajterja Alija in govori približno takole: »Veš, ko sva skupaj, potem morava biti dobra drug do drugega. Drugače celo življenje ni nič vredno.«
Ali: Strah ti pojé dušo
Predstavo, ki si jo lahko ogledate od 15. februarja, režira Sebastijan Horvat, nastaja pa po filmu Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali. Gledališka različica nosi naslov Ali: Strah ti pojé dušo, gledalce bo popeljala v Nemčijo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Štiridesetletni Maročan El Hedi Ben Salem M’Barek Mohammed Mustafa, ki ga kot večino delavcev iz njegove države kličejo Ali, je eden od mnogih, ki so poskusili najti srečo v zlatih letih ekonomskih migracij. Emmi je šestdesetletna vdova, ki se preživlja kot čistilka. Vlogo Alija igra Iztok Drabik Jug, vlogo Emmi pa Nataša Barbara Gračner. Vse predstave bodo potekale na novo ustanovljenem prizorišču Fassbinder Plac v Železniškem muzeju v Ljubljani.
Vse predstave bodo potekale v Železniškem muzeju v t. i. Fassbinder Placu, kaj bo to pomenilo za gledalce in kaj za igralce?
Predstavo, ki si jo lahko ogledate od 15. februarja, režira Sebastijan Horvat, nastaja pa po filmu Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali. Gledališka različica nosi naslov Ali: Strah ti pojé dušo, gledalce bo popeljala v Nemčijo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Štiridesetletni Maročan El Hedi Ben Salem M’Barek Mohammed Mustafa, ki ga kot večino delavcev iz njegove države kličejo Ali, je eden od mnogih, ki so poskusili najti srečo v zlatih letih ekonomskih migracij. Emmi je šestdesetletna vdova, ki se preživlja kot čistilka. Vlogo Alija igra Iztok Drabik Jug, vlogo Emmi pa Nataša Barbara Gračner. Vse predstave bodo potekale na novo ustanovljenem prizorišču Fassbinder Plac v Železniškem muzeju v Ljubljani.
Impozantna scenografija, ki jo nudi hangar Železniškega muzeja, Fassbinderjevemu tekstu nudi tudi eksterier, ki je za to predstavo potreben in zgodbi doda resničnost. Ali kot bi rekla Meta Hočevar: »Zgodbe vedno v prostoru puščajo sledi, ki oživijo zgodbo.« In avtor priredbe Milan Markovič se s tem prav gotovo strinja, saj pravi, da zidovi starih tovarn pomnijo znoj, molk in sledi teles, ki se izrabljajo dan za dnem. Liki naše zgodbe na odru ljubljanske Drame nimajo kaj iskati. Njihov svet niso pozlačene štukature, pač pa avtomobilske delavnice in umazani hodniki velikih podjetij. Fassbinder bi bil prav gotovo navdušen. Mi igralci pa smo bili v mrzlih januarskih dneh malo manj. A zdaj so nam prostor že ogreli, zgradili garderobi in poskrbeli za vse potrebno, da lahko tam ustvarjamo. Pogoji za delo žal res niso popolni, a prepričana sem, da bo predstava odtehtala naš trud. In ne le to, vse bolj čutim, da se ta zgodba lahko odvija le tukaj in ne na odru. Mislim, da me bodo gledalci razumeli, ko si jo bodo ogledali. Je pa vsekakor bolje pustiti svečano obleko doma. Pridite toplo napravljeni in se nam prepustite. Saj tako blizu, kot si bomo tukaj, še nismo bili. Tudi ta stavek boste razumeli šele po ogledu predstave (smeh).
Ali: Strah ti poje dušo Foto Peter Uhan
Od nekdaj ste bili zanimivi za rumene medije, če vtipkamo vaše ime v iskalnik, najprej dobimo zadetke iz trač revij, torej ste tako kot Emmi tudi vi velikokrat tarča pogledov. Čemu to pripisujete?
Nimam občutka, da sem pretirano opazovana. Igralci smo za rumeni tisk vedno zanimivi, naše zasebno življenje žal še bolj kot poklicno. Nikoli nisem razglabljala o svoji intimi, pa čeprav so me po končanem študiju vsi prepričevali, da je moje življenje javna last. Zato sem nekaj časa pridno odgovarjala tudi na hudo nebulozna vprašanja, potem pa kmalu dojela, da mi tega ni potrebno početi. Nasploh nerada dajem intervjuje. Moje delo je moj pogovor z vami. Če me pri tem spremljate, o meni prav gotovo veste več, kot bi si želela.
Pozornosti se ne krade. Ko to vidim – pogosteje v gledališču kot na filmu – vedno študentom rečem, da je tak igralec sicer lahko dober igralec, nikoli pa ne bo velik igralec.
V Mladinskem gledališču so pogosto v ospredju teme, ki jih izpostavlja tudi ta predstava, to so migracije, ksenofobija in konservativizem. Ali takšne predstave res kaj spremenijo ali le prepričujejo prepričane?
Ja, če vas zanimajo te teme, potem je Mladinsko pravi kraj. Nova pošta, ki skozi predstave, pogovore in srečevanja nudi prostor za diskusijo o družbenem dogajanju, je postala zbirališče istomislečih. Sama gledam in živim umetnost drugače. Ne glede na izjemne režiserje, kot so Sebastijan Horvat, Oliver Frljić in Žiga Divjak, me gledališče nagovarja skozi mikrosvet. Zanima me človek kot bitje, ki nosi emocijo, se prereka z možgani, brzda svoje strasti, torej živi, se spoznava in čudi.
V zadnjem času vas v filmih prej vidimo v stranskih kot v glavnih vlogah, čemu to pripisujete? Ni takšnih vlog? Ni takšnih filmov? Vendarle ste igralka, ki takoj, ko vstopi v kader, ukrade pozornost.
Upam, da to slednje ne, pozornosti se ne krade. Ko to vidim – pogosteje v gledališču kot na filmu – vedno študentom rečem, da je tak igralec sicer lahko dober igralec, nikoli pa ne bo velik igralec. Prav gotovo se ne bi branila dobre glavne vloge na filmu. Kdo bi pa se?
Se torej obeta kaj novega?
Dogovarjam se za močno vlogo v filmu, ki naj bi ga režiral Igor Šterk. Upam, da bo za snemanje dobil zeleno luč.
Tuja vam niso niti komercialna gledališča, tam ste se večkrat preskusili kot režiserka. A zdi se, da komedije v teh gledališčih nikakor ne presežejo že videnih stereotipov moško-ženskih odnosov, v zadnjem času pa se zdi tudi, da raven in kakovost padata. Zakaj?
Kakovost predstav v komercialnih gledališčih bolj niha od dobrih do res slabih. A saj ljudje že vedo, kje ustvarjajo dobro in kje je pomemben le denar. Jaz sem imela v obeh gledališčih dobre izkušnje in tudi predstave so bile narejene tako, kot bi se jih lotili v profesionalnih. Tako v SiTi Teatru kot Špas teatru ves čas delajo na določeni ravni, pod katero ne gredo in tako sta zgled ostalim. Vedno pa je najpomembnejši igralec, če je dober, je dober, kjer koli igra.
