Nataša Živković: Ko ti veš, zakaj si na odru, ve to tudi gledalec

Via Negativa bo z retrospektivo in monografijo Tega nihče ne bi smel videti nocoj počastila deset let delovanja.
Objavljeno
14. december 2012 09.45
Posodobljeno
14. december 2012 11.00
NATASSA ZZIVKOVICC
Tanja Cirman, Delo.si
Tanja Cirman, Delo.si
Povod za pogovor s plesalko in igralko Natašo Živković je ponovna uprizoritev njenega sicer dve leti starega plesnega performansa Tihožitje, ki bo otvoritveni dogodek retrospektive Tega nihče ne bi smel videti ob desetletnici delovanja Via Negative, pod okriljem katere je tudi nastal. Po dolgem času bo obula baletne čeveljce, v katerih se je njena umetniška pot tudi začela, a še zdaleč ne zaključila. Nazadnje je nastopala v performansu Kdo je naslednji? Janeza Janše.

Zakaj je izmed vseh projektov Via negative ravno Tihožitju pripadla ta čast?

Pravzaprav te predstave nismo velikokrat odigrali, delno tudi zaradi moje daljše odsotnosti, zato sem ponovne uprizoritve vesela (a ne bi mogla reči, da si to štejem v posebno čast). Zakaj ravno Tihožitje ne vem, je pa to zelo jasen performans. Gre za skico neke perfektne družine, na zunaj zelo urejenega malomeščanskega življenja. Da je v tej sliki nekaj narobe, pa pokažem v tem mojem malem ekscesu, ki je hkrati moj mali užitek. (Ekscesi so vedno in povsod, kar je pri Via Negativi včasih zelo očitno izpostavljeno.) Mnoge ljudi moti ravno to, zakaj mora biti tako eksplicitno, zakaj ti »vianegativovski« ekscesi slačenja, uriniranja, krvi in podobno. Že sam naslov retrospektive Tega nihče ne bi smel videti izpostavlja ta eksces kot neko specifičnost Via Negative.

Vaš performans je osmišljen kot umik v negibnost, delno je navdihnjen tudi z idejo iz knjige Slavoja Žižka Nasilje, v kateri ugotavlja, da je zdaj morda čas, ko bi morali biti tiho? Je še vedno čas, da smo tiho?

Predstava asociira na več stvari. Na družino sestavljeno iz moškega, ženske in otroka, ki naj bi bila edina normalna. Komentira na zunaj zgledno urejeno življenje, ampak v resnici so v vsaki družino vedno problemi, tako kot v odnosu. Čas, ko bi morali biti tiho, je bilo mišljeno v smislu tega, da hočemo vse povedati, vsi hočemo govoriti, ampak v tem hrupu se sploh ne slišimo več. Molk je možna alternativa. V Žižkovi knjigi mi je bilo všeč to, kar predlaga; da je v molku mogoče največje nasilje in najbolj jasen odgovor nekomu, bodisi človeku bodisi oblasti. Z nemirom in hrupom se včasih zakrivajo druge stvari.

Bi bile demonstracije bolj glasne z molkom?

Morda bi bile bolj učinkovite, a za to bi potrebovali našo popolno solidarnost; narediti bi morali kompletno blokado transporta, ekonomskega prometa, ljudje ne bi šli v službo. To bi bil molk, ki bi jasno povedal, da v tem sistemu ne bomo več sodelovali. Tu je problem. Naši politični voditelji niso kompetentni, ampak vprašanje je, kdo jih bo nasledil in ali bo s tem kaj boljše. Problem je sistemski, ki sem ga recimo zaznala, ko sem med protesti zavila v neko knjigarnico. Tam je igrala prijetna jazz glasba, zunaj pa je odmevalo »vsi na ulice« in to je bilo tako močno, da sem začela vzklikati še sama, prodajalka pa se me je kar malo ustrašila in odgovorila: »jaz bi rekla vsi v knjigarne«. To je ta problem. Če bi res vsi hoteli spremembe, bi ona zaprla knjigarno in šla na ulico. S tem, ko ostaja v knjigarni kot njena uslužbenka in se boji za delovno mesto, ostaja del tega sistema.

Živimo v tihožitju?

Tako kaže, sploh, ko greš v te lepe knjigarne. (smeh) To je res lepo in pametno tihožitje. Da ne govorim o novoletno okrašeni Ljubljani, kaj bodo te lučke in okraski nekomu, ki za malico nima? Država je v krizi, svetlobno tihožitje pa kar sveti, kot da nič ne bi bilo narobe.

Hodite na proteste?

Hodim in pika.

Vas je delovanje znotraj Via negative preoblikovalo v performativnem smislu?

Definitivno. Najbolj v tem smislu, da je temu, kar delaš treba dati jasen pomen. Če ti veš kaj hočeš povedati, bo vedel tudi gledalec. Mislim, da sem se oddaljila od takih oblik, ki so nejasne, na primer ples, ki ima močnejšo estetsko funkcijo, kot pa da bi predajal neko jasno sporočilo. Veliko bolj natančna sem pri razbiranju tako drugih predstav kot lastnega dela. To ne pomeni nujno politične angažiranosti, da moraš komentirati vsako stvar, ki se dogaja. Za gledalca mora biti čitljivo kaj se dogaja. Da nimamo situacij, ko gredo ljudje gledati neko sodobno plesno predstavo in ko pridejo ven, ugotavljajo, da se na ples pač ne spoznajo, ker videnega ne razumejo. Prepričana sem, da se da sodobni ples uprizoriti tako, da je berljiv, da lahko tudi neredni gledalec v njem nekaj prepozna, seveda če tam nekaj je.

Preizpraševanje pozicije performerja v odnosu do gledalca je tudi ena od bistvenih značilnosti Via Negative.

Via Negativa se je večji del svojega delovanja ukvarjala prav s tem vprašanjem; kako odpreti kanal med performerjem in gledalcem, kako se znebiti četrte nevidne stene, ki je v klasičnem gledališču še vedno dostikrat prisotna - ko igralci gledajo v publiko, gledajo v prazno, kar mene izredno moti. To je neka iluzija, ki je že passe. V pristopu do gledalca je Via Negativa velikokrat zelo neposredna. Včasih me ljudje vprašajo: »A to je ena od tistih predstav, kjer bom moral sodelovati?«. Izredno veliko ljudi ima še vedno rado to varno pozicijo v temi, češ, prišel sem te gledati in pusti me na miru, kar je po mojem mnenju popolnoma legitimno. V primerjavi s filmom, pa je ravno to tista velika prednost gledališča; da izkorišča to živost in odpira kanal med dvema človekoma, ki sta v različnih pozicijah. V primeru Via Negative je teaterski moment zelo realen; skupaj smo tukaj in zdaj in kaj se nam bo v tem trenutku zgodilo. In meni kot performerki in tebi kot gledalcu. Ne gre samo za to, da bom jaz izvedla svojo zadevo in to je to, ampak te hočem kot gledalca prebuditi iz pasivne pozicije. Enim je to neprijetno, eni pa v tem blazno uživajo.

Zakaj ste na odru?

Ker na odru bivam močneje, bolj intenzivno. Vsak umetnik ima svoje krize v kreativnem življenju, ko pride do vprašanja ali bi to sploh še delal ali ne. Vedno znova pridem do spoznanja, da je oder res nekaj posebnega, zame je neprecenljivo, da sem na odru. To je nekaj, kar od performerja zahteva Via Negativa, da si mora to, da je na odru, prislužiti. S tem, da vloži v proces, da on ve zakaj je tam gor, ne da mu režiser pove zakaj je tam gor in kaj naj tam počne. To je doprinos performerja, ki je zelo velik.

Kakšen pa je vaš odnos do gledalca? Kakšna je njegova funkcija?

Da s svojo prisotnostjo, skupaj ustvarimo nek časovno omejen dogodek v specifičnemu prostoru, da se zgodi nekaj, kar ni vsakdanje. Moj odnos do njega je, da v njem prebudim neko emocijo, da se prebudi iz indiferentnosti in stanja mlačnosti.

Doprinos performerja je temelj, vendar pa vsa dela nastanejo z najmanj idejnim sodelovanjem režiserja Bojana Jablanovca, očetom Via Negative.

Bojan je prvi kritični gledalec. V procesu je najprej gledalec in šele v točki, ko nam zmanjka, poseže vmes v smislu podpore. Dostikrat je on tisti, ki zadevo finalizira, ji da zaključno piko ali klicaj. Še vedno je režiser, ampak to je drug tip režiserja. Proces je kot organska živa lava, težava (smeh), reka. Padeš notri in v trenutku, ko se začneš utapljati ti na pomoč priskoči. Preizkusiš njegov predlog, še vedno pa moraš ostati aktiven v svojem iskanju. Bojan ti namreč ne bo riti reševal, če nimaš pojma kaj delaš. Predstave se dela počasi, skozi celo leto. Obstajajo nekateri ljudje, ki so hodili na vaje po eno leto, a ker se jim ni razjasnilo kaj bi, potem pač nič ni bilo.

Kaj pa točka ekscesa?

Pri Via Negativi gre za proces demistifikacije vsega. Že to, da se je delalo zaporedje sedmih grehov... Greh kot tak je že neke vrste eksces in je s tem že v jedru raziskovanja. Perfekcije ni, povsod je neka napaka, na kar kaže tudi Tihožitje. Samo en zasuk obrne pomen celotne slike. Akcija, s katero podreš tisto, kar si zgradil in ji dodaš en velik klicaj ali vprašaj.

Zakaj je pomemben eksces?

Eksces je telesni odziv na občutek dušljivega in ta občutek se mora izraziti ven. Je neka točka, ki skoči ven, ker drugače ne more, ker je okoli nje nekaj narobe. Je dogodek, trenutek, ki komentira situacijo, iz katere ta dogodek vznikne kot nekaj, kar se ne da požreti. Lahko je tudi nekaj, kar je zelo preprosto. Lulamo recimo vsi vsak dan, a v trenutku, ko se to zgodi na odru postane ekscesno. Zakaj? Tega nočemo videti, saj gremo v gledališče, ker hočemo videti nekaj lepega. Potem pa vidimo nekoga, ki drka, drugo, ki lula. Morda hočemo pokazati na vprašanje, zakaj je gledalec tako prizadet v svoji malomeščanskosti, da ga stvari, ki jih delamo vsak dan, žalijo. Izraz eksces je pretiran, saj so vse te stvari lahko zabavne. Gre se za igro momenta presenečenja, moment gnusa, fizične reakcije, ki se zgodijo gledalcu. Še posebno preko telesnih tekočin, to je nek medij, ko gledalec vklopi svoje telo v sam proces. Eni ljudje vidijo Vio Negativo podobno kot Shopping and Fucking, ampak tu ni agresije v smislu šoka, v resnici je zelo človeški. Pri Via Negativi je vse izvedeno bolj elegantno. Kot na primer, ko si Katarina prebode kazalec, da bi s svojo krvjo podpisala bankovec in mu s tem dodala vrednost ter ga prodajala kot umetniški artefakt, ker je na njem njena kri. To ni nekaj šokantnega ali agresivnega, pa ravno tako vsebuje kri.

Začeli ste kot balerina, se uveljavili kot sodobna plesalka in igralka (za performans Prva ljubezen, drugič je prejela zlato ptico), sedaj pa je opazen nagib v performativo.

Res je, a še vedno zelo rada plešem. Po končani srednji baletni šoli sem se vprašala ali hočem biti baletka v operi. Odgovor je bil ne. Srečanje z Majo Delak je bil moj pri korak s sodobnim plesom in tako sem dokaj hitro zamenjala višave z nižavami in se naučila kako padeš na tla, ne da bi bil ves moder. Zdaj teater razumem dosti bolj celostno. Če me vprašate kaj sem, sem plesalka, igralka, performarka, koreografinja, režiserka. Oder je oder. Pomembno je to, kako učinkuje, kar se na njega postavi. Še vedno me zanima klasično gledališče. Uživam, če vidim predstavo, ki uspe prebiti ta zvočni zid med mano in igralci.