Ne-festival za povedi neslišanih žensk in tihih prekarcev

V Gornjem Gradu se je šestič zapored v nedeljo končal festival, ki mlado in staro združuje v neizrečenem.

Objavljeno
06. avgust 2018 04.00
Posodobljeno
06. avgust 2018 15.13
V štirih dneh delavnic in predstav pod kozolcem ob gozdu so bile na glavnem odru Pr’ kozolc‘ izvedene predstave Status quo na trgu dela, Moje prav(lj)ice, Pod vodo in Ema. FOTO: Brane Piano/Delo
»Gre za umetniško metodo, ta omogoča izraz skupinam, ki nimajo glasu, in je razširjena po več kot sto državah. O tem, kdo je lahko mentor oziroma mentorica, odloča pet moških z Julianom Boalom na čelu, sinom Augusta Boala, ustanovitelja Gledališča zatiranih, ki je po zgledih Bertolta Brechta in Paula Freireja zasnoval umetniško in pedagoško sredstvo participativne demokracije in vzpostavljanja dialoga,« je pojasnila Barbara Polajnar iz Kulturno-umetniškega društva Transformator, nosilca Ne-festivala na nekdanji domačiji Tratnikovih v Gornjem gradu in okoli nje.

»Danes mednarodno vodstvo Gledališča zatiranih odobrava predvsem postavljanje mentoric, saj je tudi v gledališču še vedno več moških kot žensk. Tema letošnjega Ne-festivala se imenuje Igrani spol in izvajalke delavnic na letošnjem Ne-festivalu so izključno ženske,« je dodala Barbara Polajnar.

Festival, zasnovan mednarodno in zato zadnja leta tudi z udeleženci iz tujine, se je končal v nedeljo. Metoda Gledališča zatiranih oziroma izvirno The Theater of the Opressed je v šestdesetih letih nastala v Braziliji kot upor proti takratni diktaturi, Boal je namreč zaradi močne cenzure prek gledališča želel dati besedo ljudem. Iskal je načine, kako je z različnimi tehnikami še vedno mogoče izražati družbeno problematiko v sistemu, ki tega ne dovoljuje.

image
FOTO: Brane Piano/Delo


KUD Transformator se z Gledališčem zatiranih ukvarja od leta 2010. Nekdanji namen je zlasti v evropskem prostoru presežen, nadgrajen in prilagojen sodobnim potrebam in stiskam posameznika. Polajnarjeva razloži: »V tem času, kar ga spremljam in soustvarjam, seveda cenzura v Evropi ni več tolikšen problem, namesto tega se skozi gledališče izpostavlja družbena problematika, kot so delavske pravice, prekarno delo … Vedno bolj postajajo uporabne metode, ki jih je Boal razvil, ko je bil iz Brazilije pregnan v Evropo in je metode prilagodil potrebam in željam ljudi.

Razvil je tehniko, ki se imenuje »mavrica želja« in je kombinacija s psiho dramo. Usmeri se na osebne zatiranosti, depresije in podobno … Vsaj pri nas je to vse bolj aktualno. Ljudi zanima razreševanje osebnih problematik, pri družbeni problematiki pa ugotavljamo, da je glavni problem prav individualizem. To je nekakšna metaproblematika vseh drugih – od delavskih pravic in vsega drugega … Ne začne se kolektivni boj, kolektivni premik k protestu, temveč odzivi, kot so: »tega ne bom jaz, naj kdo drug«, »to ni moj, to je problem drugega« …
 

Uveljavljeni mentorji in stalni gledalci


Ob koncu tedna je Gornji Grad urejen podeželski trg s starodavno zgodovino, trgovine so zaprte, bifeji prazni. Udeleženci Ne-festivala, tako organizatorji kot izvajalci delavnic in večernih predstav ter tisti, ki so si jih prišli ogledat in bivajo v šotorih sredi sadovnjaka, se ob popoldnevih in večerih na delavnicah in uprizoritvah družijo z domačini in stanovalci bližnjega doma starejših Deos; ta je tudi podpornik in partner festivala. Že drugo leto festival finančno podpira tudi občina Gornji Grad; organizatorjem so sami ponudili, naj se prijavijo na razpis za pokroviteljstvo.

Kako so sprejeti v majhnem kraju? Barbara Polajnar pojasnjuje: »Ko gremo v trg, slišimo komentarje, češ, poglej, umetniki, ko se zapletemo v pogovor, pa naletimo na presenetljivo dobro razumevanje našega početja. Rečejo, da delamo zahtevnejšo umetnost, ker ne pridemo preprosto na oder in oddeklamiramo svoje. Gledalci na naših predstavah, ki jih je največ 40, morda samo 25, so že kar stalni.«

image
Na delavnici Ne-festivala pod kozolcem. FOTO: Arhiv KUD Transformator


Letošnji program so izvedle uveljavljene tuje in domače mentorice, in sicer z delavnicami, predstavami, pa tudi z gledališčem in delavnico Nine Kojc za otroke. V Gornjem Gradu so gostovale z gledališčem po metodi zatiranih Ines Barbosa iz Portugalske, Nina Vombergar je s fizičnim in improvizacijskim gledališčem ozaveščala načine uporabe telesa v vsakdanjem življenju, na delavnici, namenjeni samo ženskam, pa se je raziskovanju razmerij moči med spoloma in skozi estetiko gledališča zatiranih opredeljevala Jana Burger. V Centru starejših Gornji Grad pa sta delavnico za starejše imeli Mihaela Žveglič in Metka Bahlen Okoli.

Za oceno ene izmed predstav na Ne-festivalu smo zaprosili Slavka Pezdirja, gledališkega kritika in nekdanjega novinarja kulturne redakcije Dela: »V scenografsko pripravljeni avli kulturnega doma smo si ogledali 'potopljeno koncertno predstavo' Pod vodo soavtoric in soizvajalk Maje Dekleva Lapajne in Alenke Marinič v produkciji Kolektiva Narobov. Doživeli smo vsebinsko aktualno in izvedbeno domišljeno komorno ambientalno uprizoritev dveh zrelih izpovedovalk in raziskovalno drznih performerk s prekarnega roba slovenske kulturne krajine.

Umetnici učinkovito oživljata tako utrinke osebnih izpovedi kot svoje duhovito posmehljive in jedke odzive na družbeno okolje. Z asketsko izbranimi izrazili govorne, pevske, instrumentalne in plesno-gibalne interpretacije ter z domišljeno uporabo enovitega prizorišča, njegovih osvetlitev in zatemnitev, uporabo preprostih glasbil in zvočil ter izbranih rekvizitov jima je uspelo ustvariti izrazno zaokroženo, izpovedno bogato ter človeško neposredno in nadvse dragoceno gledališko doživetje.«

image
Barbara Polajnar. FOTO: Brane Piano/Delo