Nekaj kritike, a Borštnikovo srečanje je še vedno vitalnega pomena

Večina direktorjev gledališč si želi manjše modifikacije in več možnosti za mednarodno uveljavitev.
Objavljeno
20. oktober 2017 16.38
Razstava Hommage a Tomaž Pandur, avtorja Aljoša Rebolj, ob otvoritvi Borštnikovega srečanja 2017, na promenadi mestnega parka, 19.10.2017, Maribor [aljoša rebolj, tomaž pandur, borštnikovo srečanje]
Peter Rak
Peter Rak

Festival Borštnikovo srečanje (FBS), ki se začenja danes, je pod vodstvom Alje Predan gotovo odprl novo poglavje, vendar nekatere pomanjkljivosti ostajajo.

Kljub izboru najboljše domače produkcije, internacionalizaciji, simpozijem in pogovorom ter številnim drugim dogodkom festival še vedno ostaja bolj ali manj nabor predstav, pristne festivalske atmosfere pa je sorazmerno malo.

Predanovi, ki je s funkcije odstopila na začetku leta, je srečanje slovenskih gledališč gotovo uspelo dvigniti na novo raven. V njenem mandatu je bil festival urejen v formalnem in finančnem smislu, uvedla je številne novosti, zgostila dogajanje, odprla nove lokacije in povabila tuje goste; kljub temu pa še vedno ni realiziran festivalski koncept v celoti, ki mora vključevati tudi elemente zavzete participacije strokovne in siceršnje javnosti ter ne nazadnje tudi dovolj velik odmerek družabnosti in socializacijskih momentov.

Vzrokov za to je verjetno veliko, nekateri so tudi težko rešljivi. Denimo termin festivala, saj je oktober kot začetek gledališke sezone v vseh institucijah zelo intenziven. To pomeni, da gledališča v Maribor pridejo zgolj za en večer, odigrajo predstavo in odidejo. Če bi bilo drugače, bi odpravili ali vsaj ublažili težavo, da številni igralci le redko spremljajo, kaj počnejo njihovi kolegi, kar je verjetno slovenski unikum, nedvomno pa bi projekt dobil tudi nujno potreben presežek in dinamiko pri analizi slovenske gledališke produkcije.

Tudi pri internacionalizaciji je bil narejen premajhen premik, tujih predstav je le za vzorec, kočljiv pa je tudi konkreten učinek prisotnosti tujih kritikov, festivalskih selektorjev in direktorjev gledališč, saj naj bi bil končni rezultat seveda povečana mednarodna prepoznavnost in število vabil na gostovanja.

Naše in vaše nasilje. Foto: Dražen Šokčević

Težko doseči več

Umetniška direktorica mariborske Drame Diana Koloini pravi, da je za gledališča in za igralce še vedno pomembno, da svoje predstave pokažejo na FSB. Pregleda nad tem, koliko uprizoritev je zaradi FBS gostovalo v tujini, nima, ve zgolj za tiste, pri katerih je bila sama udeležena. Gotovo bi bilo dobro, če bi se festival še dodatno internacionaliziral, a kolikor ji je znano, je z razpoložljivimi sredstvi težko doseči več. Koloinijeva se strinja, da festival res ne pripomore, da bi igralci bolj spremljali dosežke svojih kolegov, ampak tudi pri tem je vzrok denar, saj festival ne zmore plačevati dolgotrajnejšega obiska igralskih ansamblov v Mariboru.

Poudarila je, da gledališča zaradi FSB tudi ne ustavljajo svojega programa dela. Tudi če bi bilo to urejeno drugače, ob sedanjem življenjskem in storilnostnem tempu nekoč legendarno bivanje in druženje na festivalu sploh ni več mogoče, saj nimamo več toliko časa kot v socialističnih časih. Opaža pa vendarle določen premik pri mlajših igralcih, ki intenzivneje spremljajo delo starejših, pomembna pa je tudi prisotnost študentov AGRFT, ki imajo v Mariboru priložnost zelo zgoščenega pregleda nad delom svojih starejših kolegov.

Tudi Igor Pison, umetniški koordinator Slovenskega stalnega gledališča Trst, meni, da je redna prisotnost v programu FRBS zelo pomembno priznanje za vsako gledališče, saj je to festival referenčnega pomena v Sloveniji, ki bi lahko postal z izmenjavami še bolj zanimiva izložba tudi v mednarodnem merilu. Kot velja za vse dolgoletne dogodke s skoraj kultnim pečatom, pa bi po njegovih besedah tudi mariborski festival lahko koristno osvežil »pravila igre«, med drugim bi morda lahko Borštnikov prstan podeljevali bienalno.

Sicer pa je po njegovem mnenju festival zaradi tekmovalne zasnove žal izgubil značaj srečanja, kar narekuje tudi njegovo ime. Tekmovalno druženje pač ni priložnost za povezovanje in medsebojno spoznavanje, večinoma se skupine po predstavi vračajo vsaka v svoje gledališče. »Lepo bi bilo, ko bi doživljali kot nagrado že samo prisotnost na tem odru in da bi resnično vsako slovensko poklicno gledališče imelo zagotovljen prostor na tem prizorišču z najboljšo predstavo vsake sezone,« je zaključil Pison.

»Internacionalizacija festivala, ki postopno poteka zadnja leta, je nujnost za slovensko gledališče. Ljubljanska Drama je v Mariboru tradicionalno prisotna s številnimi predstavami in veseli smo, da jo lahko spremljajo tudi tuji strokovnjaki; vendar ugotavljam, da je bilo med številnimi vabili na tuje festivale, ki smo jih dobili v zadnjem času, zgolj eno, ki je nastalo na podlagi ogleda na FBS, in sicer gre za predstavo Ponorela lokomotiva, ki je gostovala v finskem Tampereju,« je dejal direktor ljubljanske Drame Igor Samobor.

Za splošno umeščanje slovenskega gledališča v mednarodni prostor je tako po njegovem mnenju FBS verjetno zelo pomembno, za konkretne dogovore pa so bolj uspešne druge selektorske mreže. Festival je terminsko postavljen na začetek sezone, ko vsa gledališča lovijo ritem uprizarjanja, zato ne gre za morebitno nezainteresiranost igralcev in strokovne javnosti, ampak bolj za prezaposlenost, ki ne dovoljuje več nekoč tradicionalnih druženj. »Dobrodošli internacionalizaciji navkljub bi veljalo spomniti, da je v izhodišču šlo za igralski festival, sprememba njegovega značaja pa je nujno potegnila za sabo tudi spremembo interesa ustvarjalcev,« meni Samobor.

Slovenski prostor FSB potrebuje

Mirjam Drnovšček, direktorica PG Kranj, je nad učinkom tujih gostov na festivalu bolj navdušena. »Naše gledališče je prav zaradi nagrad, ki sta jih na festivalu prejeli predstavi 25.671 in Mrtvec pride po ljubico ter prisotnosti tujih selektorjev s tema dvema predstavama gostovalo na številnih festivalih v tujini,« je dejala. Žal festival ni več tisto, kar je bil v smislu druženja in izmenjave izkušenj, misli, sodelovanja na okroglih mizah in pogovorih o predstavah.

Ritem in vse večje zahteve financerjev jim ne dopuščajo, da bi v dneh festivala lahko sprostili svoj program oziroma omogočili ustvarjalcem, da aktivno spremljajo festival, že nekajkrat se je celo zgodilo, da igralci zaradi predstave v domači hiši niso mogli niti osebno prevzeti nagrade. Prav tako morajo gledališča na podlagi poziva ministrstva za kulturo prav v času festivala pripravljati program dela za naslednje leto, zato so tudi vodstva gledališč na festivalu zelo malo prisotna.

O selektorskem izboru pravi, da je ta vedno subjektiven in je katera od predstav lahko tudi spregledana, zato bi bilo morda treba razmisliti o možnosti dveh ali treh selektorjev, ki bi nato uskladili svoj izbor. Festival pa je pomemben tudi zaradi nagrad, saj so te za igralce podlaga za napredovanje v trenutno čezmerno in nesmiselno togem sistemu javnih plač.

Po mnenju Maje Jerman Bratec, direktorice SNG Nova Gorica, je FBS za slovenski gledališki prostor gotovo nujen. Izbor predstav omogoča refleksijo, obsežnejša mednarodna predstavitev pa bi pripomogla k večji afirmaciji gledaliških snovanj slovenske produkcije v evropskem in širšem prostoru. Festivalsko ozračje odlično dopolnjujejo predstavitve strokovne literature, razstave, konference, simpoziji in pogovori o predstavah, po njenem mnenju pa bi bilo festivalu vdihniti tudi tisti gledališki »glamur« oziroma dodano vrednost, ki bi jo zagotavlja prisotnost čim več gledaliških ustvarjalcev.

V gledališču Glej menijo, da je z njihovega vidika nevladne organizacije in neinstitucionalnega gledališča kljub nekaterim pozitivnim spremembam v zadnjih letih FBS še vedno predvsem srečanje institucij. V tem smislu tako imenovano off-sceno še vedno pokriva slabo in sporadično, hkrati pa je ne vključuje v snovalne in odločevalske procese.

Nikoli zares odločno zastavljen projekt prejšnjega vodstva projekt preobraziti v platformo za internacionalizacijo slovenskega gledališča ni bil izpeljan do konca in festival je zato zdaj zataknjen nekje med strokovnim srečanjem – s tem sicer ni nič narobe, saj scena takšno srečanje potrebuje – in mednarodnim festivalom, ki poskuša biti referenčen.

V Gleju novemu vodstvu festivala – z novim letom bo direktor postal Aleš Novak – predlagajo, naj v projekte mednarodnega mreženja in posodabljanja pristopov aktivno vključujejo produkcijska znanja in veščine nevladnih organizacij, ki na teh področjih javne zavode pogosto prekašajo. Za razvoj stroke bi bilo koristno tudi, da festival odločneje in bolj transparentno postavi svoje cilje in smotre. Sicer pa na FBS po njihovem mnenju nekaterih kroničnih sistemskih zagat ne morejo rešiti sami, prenoviti bi ga bilo skupaj z, kot pravi minister Peršak, »kulturnim modelom«. Močno dvomimo, da so zadnje spremembe statuta, komisije in vodstva korak v pravo smer.