Njen pogled, njene odločitve, njen glas

Nocoj bodo na odru Anton Podbevšek Teatra premierno uprizorili dramo po romanu Katje Perat.

Objavljeno
28. februar 2019 15.45
Posodobljeno
28. februar 2019 15.47
Anuša Kodelja in Jurij Drevenšek v Mazohistki Foto Borut Peterlin
Mazohistka, roman Katje Perat »o psihoanalizi, prešuštvu in Avstro-Ogrski tik pred izdihom svojega časa trajanja«, je dočakal odrsko adaptacijo. Vznemirljive­ osebnosti, doba moderne, secesijski Dunaj, prelom stoletja, nove oblike razmisleka o človeški psihi in predvsem vprašanje ženske želje in svobode so nagovorili mladega pisatelja in režiserja Nejca Gazvodo, da je zgodbo prelil v predstavo na odru novomeškega Anton Podbevšek Teatra.

Mazohistka je romaneskni prvenec mlade pisateljice, pesnice in publicistke Katje Perat, ki je po dveh razprodanih pesniških zbirkah napisala zgodbo o Nadeždi Moser, izmišljeni posvojenki zloglasnega mazohista Leopolda von Sacher-Masocha. V zgodovinskem romanu, v katerem se prepletajo politična, družbena in kulturna razmerja ob koncu 19. stoletja, ima glavno vlogo rdečelasa »volčja« deklica, ki odrašča med resničnimi zgodovinskimi osebnostmi, kot so Freud, Rilke, Klimt, Joyce in Mahler, ter v življenju v negotovih časih izbira negotove poti.

image
Igralci Anuša Kodelja v vlogi Nadežde ter Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik in Aleš Valič, vsi v več vlogah, bodo vpletali občinstvo tudi z neposrednimi nagovori. Foto Borut Peterlin


Prav to se je ob branju romana najbolj dotaknilo Nejca Gazvode. »Ne glede na to, da se roman dogaja v preteklosti in zajema zajetno obdobje skoraj dvajsetih let, so odločitve, ki jih sprejema Nadežda, podobne odločitvam, ki jih sprejema generacija, ki ji pripadava Katja in jaz,« je povedal večkrat nagrajeni pisatelj, filmski in gledališki režiser ter scenarist. »Roman opisuje čas, ko je bilo v zraku čutiti bližajoče se neizogibne dogodke, ki so spremenili svet. Vprašanja doma, nacionalnosti, ki so privedla do prve in nato tudi druge svetovne vojne, so aktualna tudi danes, ko se nadnacionalna Evropska unija drobi na nacionalne države.« Uprizoritev se zato dotakne tudi te tematike, a v glavnem ostaja zvesta romanu in osrednji temi – življenju ženske v svetovljanskem mestu in obdobju, ki je pripadalo moškim.
 

Priložnost za delo z mladimi igralci


Pisateljica je režiserju pri adaptaciji dala proste roke, on pa je zgodbo na 235 straneh strnil v 80 minut predstave. »V veliki meri sem se držal knjižne predloge, a ker vsebuje veliko likov in dogodkov, sem jih nekaj seveda moral izpustiti. Bistvo zgodbe je ostalo isto,« je povedal režiser, ki se v adaptacijah počuti suverenega. Predstavo je spletel iz monologov, dogodkov, ki so se zgodili protagonistki, in sanjskih sekvenc. Ob tem je posvetil posebno pozornost prehodom med prizori, ki jih v vseprežemajoči sanjski atmosferi poveže bodisi določena situacija ali glas, ki ima v knjigi pomembno vlogo. Glavna junakinja ga namreč izgubi – v resnici in metaforično. Zato Nadežda ves čas išče svoj pogled, svoj glas, samo sebe, proti njej pa niso le posamezniki, ampak tudi zgodovina, zeitgeist in atmosfera mest, v katerih je drugorazredna državljanka, kot so zapisali o ­predstavi.

image
Režiser Nejc Gazvoda je v predstavi angažiral mlajšo generacijo igralcev, ki so pravkar prišli z akademije oziroma še študirajo. Foto Borut Peterlin


»Če je bilo ženskam skozi zgodovino tako malokrat dano imeti glas, bo v predstavi Mazohistka ženski ne le glas, ampak ves svet. In gledalci bodo del tega sveta pod njenimi pogoji,« je zapisano v gledališkem listu. Igralci Anuša Kodelja v vlogi Nadežde ter Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik in Aleš Valič, vsi v več vlogah, bodo tako vpletali občinstvo tudi z neposrednimi nagovori. O izbiri igralcev je Gazvoda dejal, da je s to predstavo izkoristil priložnost za delo z mlajšo generacijo igralcev, ki so pravkar prišli z akademije oziroma še študirajo. »Najslabše je, če izgubiš stik z generacijo, ki prihaja,« je dodal in opozoril na mlado študentko igre Anušo Kodelja, o kateri meni, da je igralka, o kateri bomo še veliko slišali.

image
Sanjsko in temačno atmosfero so soustvarili scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumograf Andrej Vrhovnik, koreografinja Katarina Venturini, glasbo pa je napisal Simon Penšek. Foto Borut Peterlin


Na vloge so se igralci pripravljali tudi tako, da so prebirali Freuda, ki ima v Nadeždinem življenju pomembno vlogo, ter gledali zgodovinske dokumentarne filme o zlatem obdobju pred prvo svetovno vojno, na katere velikokrat gledamo z nostalgijo. Sanjsko in temačno atmosfero so soustvarili scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumograf Andrej Vrhovnik, koreografinja Katarina Venturini, glasbo pa je napisal Simon Penšek.

Z Mazohistko, ki je peta gledališka režija Nejca Gazvode, režiser ostaja zvest tematiki raziskovanja družinskih odnosov, ki jih sicer na drugačen način in z drugačno režijsko poetiko razpira že v dramah Tih vdih, Menjava straže in gledališki kriminalni nadaljevanki Vranja vrata.

image
Na vloge so se igralci pripravljali tudi tako, da so prebirali Freuda. Foto Borut Peterlin