O Jurčku in treh razbojnikih

Jurček je s pomočjo partizanov tri razbojnike prvič ugnal pred 70 leti na improviziranem odru v gasilskem domu v Črmošnjicah, danes pa se je tudi zaradi 70. obletnice osvoboditve in predvsem kot poklon avtorjem, ki so sredi vojnih razmer in velikega pomanjkanja ustvarjali lutkovno umetnost, vrnil na oder ljubljanskega Mini teatra v režiji Roberta Waltla. Po nocojšnji ponovitvi se prihodnji teden obetajo še tri na Ljubljanskem gradu.

Partizansko lutkovno gledališče se je začelo razvijati v tiskarski postojanki 11 A (poznejši Triglav) na Goteniškem Snežniku, kamor so poslali kiparja in lutkarja Lojzeta Lavriča. Že konec decembra 1943 je iz kosov lesa, ki jih je prinesel od doma, najprej izdelal kurirčka Jurčka, v grafični atelje v dolini Starih žag pod Rogom pa je prinesel štiri neoblečene lutke. Kipar in slikar Nikolaj Pirnat je narisal osnutke za glave Hitlerja, esesovca, italijanskega fašista, belogardista in partizana Pavlihe, ki jih je izdelal Lavrič, obleke pa jim je iz padala zaveznikov sešila šivilja Mima Pajk.

Prva uprizoritev partizanskega lutkovnega gledališča je bila v gasilskem domu v Črmošnjicah na silvestrovo leta 1944, ko so pripravili varietejski program za odrasle s sedmimi kratkimi prizori. »V njih so nastopali Hitler, Lili Marleen, trije razbojniki, esesovec, italijanski fašist in belogardist ... S predstavo so dvigovali moralo in se norčevali iz sovražnikov. Že samo dejstvo, da je partizan animiral (lutko) Hitlerja, je bilo najbrž nepredstavljivo,« ugiba Waltl. Scenografijo je izdelala soustanoviteljica tega gledališča akademska slikarka Alenka Gerlovič. Zavese so bile iz zavezniškega padala, za ozadje odra pa je bila modra tkanina, na katero so napenjali iz risalnega papirja izrezane sestavne dele scene za Jurčka. Toda ker Oddelek za agitacijo in propagando Centralnega komiteja ni v celoti odobril besedila varietejske predstave za širšo javnost, je Alenka Gerlovič pozneje napisala pravo lutkovno igro v štirih dejanjih za otroke in jo tudi režirala. Naslovila jo je po lutkovni spevoigri Jurček in trije razbojniki, ki so jo že pred vojno pripravili v Novem mestu. Partizanska mula v krstni uprizoritvi ni nastopila, v zadnjem prizoru osvobajanja taborišča pa je Vito Globočnik streljal za odrom iz prave brzostrelke. Odmori so bili dolgi, saj so bile zamenjave kulis zamudne, medtem je Janez Kuhar igral na harmoniko. Vaje so bile v župnišču, premiera pa v gasilskem domu v Črmošnjicah januarja 1945, je o partizanskem lutkovnem gledališču med drugim mogoče prebrati tudi na e-razstavi (na spletni strani www.partizanskogledalisce.si) Centra za teatrologijo in filmologijo UL AGRFT.

Drugačen je konec

Predstavo Jurček in trije razbojniki so igrali tudi po vojni na različnih koncih Slovenije, potujoča pa utegne biti tudi vnovična Waltlova postavitev, saj je igralni oder kar kmečki voz.

Robert Waltl (tudi direktor Mini teatra) se je z Jurčkom in tremi razbojniki prvič srečal še kot član Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) v začetku 90. let. »Mislim, da je bilo za dan OF, ko sva z Ireno Zubalič v Kulturnici na Židovski ulici s temi lutkami igrala variete, torej prvo predstavo partizanskega gledališča. To se mi je zelo vtisnilo v spomin, in ko smo pred tremi leti začeli pripravljati veliko razstavo ob stoletnici slovenskega lutkarstva, sem vedel, da te lutke, simboli svojevrstnega kulturnega fenomena, na njej ne smejo manjkati. Razstava, s katero smo gostovali ne samo po nekdanjih jugoslovanskih republikah, temveč tudi v Budimpešti, Bratislavi in Madridu, je bila le predzgodba za njihovo novo priložnost – oživitev v predstavi ob 70. obletnici premiere in hkratni 70. obletnici osvoboditve,« razkriva ozadje odločitve za vnovično postavitev na oder, ki je plod sodelovanja z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in LGL.

V primerjavi z originalno igro Alenke Gerlovič je Waltl spremenil le konec, saj je prvotni, zgodovinski, ki ga je treba razumeti v duhu vojnega časa, z današnjega vidika preveč okruten. »Na koncu partizan Pavliha, ki s tovarišema Joštom in Grego Jurčkove starše osvobodi iz taborišča, pripelje razbojnike, esesovca Frica, fašista Benita in belogardista Janeza, ter jim reče, naj se postrojijo v vrsto, saj je škoda treh krogel in da jih bo ubil le z eno. To se mi je zdelo za današnji čas nesprejemljivo, zato sem konec pustil nekako odprt,« pripoveduje. Kot aktualni element je v predstavi prepoznati slovensko zastavo, ki pred koncem prekrije voz oziroma oder, s čimer je želel poudariti, da je po zaslugi odporniškega gibanja nastala tudi današnja samostojna Slovenija, slovenska zastava pa predstavo prestavi tudi v drug časovni okvir. »Danes prevečkrat poskušamo izkrivljati zgodovino in pozabiti na pomen odporniškega gibanja, na katero sta tako Evropa kot svet ponosna. Če želijo danes politične stranke to izkoristiti še v kak drug namen, je to povsem druga zgodba. Tudi predstave nisem obudil iz kakšnih ideoloških vzgibov, temveč zgolj iz pietetnega odnosa do zgodovine in umetnikov, ki so sredi nemogočih razmer ustvarjali umetnost. Slovenci smo nekoč zelo dobro vedeli, kaj pomenita kultura in umetnost za narod, a smo v zadnjih dvajsetih letih na to popolnoma pozabili. Pogosto rad spomnim, da Winston Churchill med vojno ni hotel zmanjšati denarja za kulturo, rekoč: za kaj pa se bomo borili, če ne bomo imeli kulture?« še dodaja.

Na odru replike iz leta 1983

V lutkovni igri Jurček in trije razbojniki bi lahko igrali katerikoli razbojniki, saj je v njej jasno začrtana klasična poanta pravljice oziroma ločnica med dobrim in zlim. »Zato upam na pozitiven odnos občinstva in si nikakor ne želim, da bi kdo na podlagi te zgodovinske predstave polemiziral o partizanih in domobrancih v okviru dnevnopolitičnih tem,« še poudarja sogovornik, predstava pa je aktualizirana tudi v tem pogledu, da so igralci animatorji (v partizanski opravi kostumografinje Rosane Knavs) vidni in scenografijo menjajo pred občinstvom. V izvorni predstavi so avtorji v skladu s takratnimi smernicami, temelječimi še na predvojnem sokolskem lutkarstvu, težili k temu, da so vidne le lutke, vloge pa razdeljene; med tiste, ki so lutke vodili, in tiste, ki so jim posodili glas.

Predstava Jurček in trije razbojniki je bila zlasti za igralce animatorje Vesno Vončino, Tadeja Piška, Marka Ujca in Tinesa Špika živo srečanje z zgodovino tudi v tehničnem pogledu, saj so lutkovna vodila še iz sokolske tradicije. Od njih, ki so se prvič srečali z marionetno tehniko in za povrhu še precej zapleteno, so zahtevala novo znanje in trud. Samo da so usvojili osnovno delovanje lutk, torej kako hodijo, sedajo in vstajajo, so intenzivno vadili ves mesec, šele pozneje so se lahko posvetili igranju prizorov. Robert Waltl pri tem spomni, da je predstava tudi del mednarodnega projekta Puppet Nomad Academy – Lutkovna nomadska akademija, ki ga finančno podpira evropska komisija za kulturo. Gre za potujoče lutkovne delavnice od Armenije prek Belorusije, Češke, Hrvaške, Slovenije in vse do Belgije, znotraj katerih lutkovni ustvarjalci vseh profilov iz različnih držav spoznavajo antično in staroevropsko tradicijo, učitelji pa prenašajo znanja in veščine študentom in mladim umetnikom. »Zelo sem ponosen, da smo štiri mlade ljudi seznanili s to marionetno tehniko. Za igralce je tudi fizično naporna, saj se je treba sklanjati nad oder, že zgolj milimetrski napačni premik nitk pa se, če igralcu pade koncentracija, v hipu opazi pri lutki, ki postane neizrazna in nestabilna,« spomni Waltl.

Četverica igralcev animatorjev, ki jih s harmoniko (in drugimi zvočnimi efekti) v živo spremlja Marko Brdnik, igra z garnituro lutk, ki jih je po pristnih iz leta 1944 izdelal Slavko Hočevar leta 1983. Šest originalnih Lojzeta Lavriča (last Muzeja novejše zgodovine Slovenije) si je od danes v Mini teatru mogoče ogledati na manjši razstavi Slovenske partizanske lutke. Po odprtju Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu konec tega meseca bodo skupaj s preostalimi desetimi iz zbirke (za zdaj za leto dni) našle tam svoj novi dom. Razstavo dopolnjuje še enajst lutk iz Koroškega pokrajinskega muzeja oziroma drugi komplet, ki ga je Lojze Lavrič kmalu po vojni izdelal po spominu. S temi večjimi in težjimi so po vojni igrali predstave srednješolci v okviru Narodnega doma Partizan. »Lutke je pozneje odkupil zdravnik Stane Strnad iz Slovenj Gradca, ki je s svojo lutkovno skupino igral po Koroškem,« je še med drugim povedal Waltl. Tudi sam razmišlja o možnostih, da bi s predstavo tako rekoč na vozu potovali naokrog in med drugim nastopili tudi na ulici, denimo, v okviru festivala pouličnega gledališča Ana Desetnica, kot našo lutkovno dediščino pa bi si jo želeli predstaviti tudi na gostovanjih po šolah.

V znamenju partizanskega umetniškega ustvarjanja je letos kar cela Križevniška ulica. Tamkajšnje klopi krasijo verzi partizanskih pesnikov, dr. Mihael Glavan iz Narodne univerzitetne knjižnice, ki jih je izbral, pa je ugotovil, da je tudi Karel Destovnik Kajuh leta 1942 bival na Križevniški 2. Kot še dodaja Waltl, se je v tej celotni zgodbi očitno sestavilo več naključij.