O soočenju z drugačnostjo

Pogovor ob predstavi Vinka Möderndorferja Kit na plaži.

Objavljeno
24. januar 2019 10.10
Posodobljeno
24. januar 2019 10.10
Živimo v času, ko je soočenje z drugačnostjo neprestano v zraku, pravi režiser Vinko Möderndorfer. Na fotografiji Nika (Ana Hribar) s sošolci v predstavi Kit na plaži. Foto Jaka Varmuž
Najprej je bila knjiga. Brana in z nagrado desetnica nagrajena knjiga. Potem je prišla predstava, ki postavlja na ­piedestal normalen odnos do drugačnosti. »To so zgodbe, ki jih je treba venomer pripovedovati, nikoli jih ni dovolj, le z zgodbami lahko spremenimo živ­ljenje na bolje,« pravi pisatelj in režiser Vinko Möderndorfer.

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so lani jeseni premierno uprizorili delo Vinka Möderndorferja Kit na plaži, igro o drugačnosti in normalnosti, delo, v katerem je v glavni vlogi dekle, ki pred sošolci skriva dejstvo, da ima brata z downovim sindromom.

Nika, kakor je dekletu ime, se s starši iz Francije preseli v novo hišo in zadnji razred osnovne šole obiskuje v novi šoli, novem kraju, z novimi sošolci. Vse se zdi v redu, le da ima skrivnost, ki pa ne ostane dolgo skrita.
Möderndorfer: Če drugačnost zanikamo, zanikamo življenje.

O tem, kako je z razumevanjem drugačnosti v družini in kako v družbi, je poskušal mlademu občinstvu, med katerim so bili tudi študentke in študenti Pedagoške fakultete, nekaj malega razkriti pogovor po torkovi predstavi: vodil ga je Slavko Gaber s Pedagoške fakultete UL, sodelovali so avtor in režiser Vinko Möderndorfer, dramaturg Blaž Lukan, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič Valerija Bužan in seveda nekaj igralk in igralcev iz predstave.
 

Naš problem z drugačnostjo

Möderndorfer je povedal, da je bila najprej knjiga, za mladinski roman Kit na plaži je prejel nagrado desetnica, po dveh romanih za mladino oziroma najstnike pa dobil od založbe proste roke za novo knjigo.

Ker so mu rekli, da lahko napiše karkoli, je ta karkoli, kot je povedal, iskal, a ne dolgo: »Pomislil sem, da vedno bolj živimo v času, ko je soočenje z drugačnostjo neprestano v zraku, a se do tega fenomena, do kakršnekoli drugačnosti – tudi do drugačnosti, ki jo vsak dan srečujemo v poročilih, ravno sem prebral, da je 120 ljudi utonilo, ko so hoteli priti v ­drugačen svet –, ne znamo obnašati. To je problem današnjega sveta.«

V predstavi igrajo Ana Hribar, Aja Kobe, Polonca Kores, Voranc Boh, Mario Dragojević, Matevž Müller, Urška Hlebec, Jernej Kunt­ner, Rok Kunaver/Jan Bučar in Alenka Tetičkovič, kot gost pa v vlogi Igorja, brata glavne protagonistke Nike, mladi Blaž Pirman, »mladenič, ki razbija predsodke«.

 

Ne laže, ampak je

V torek je mladenič, ki je od rojstva živel v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, kot nekaj samoumevnega povedal: »Stopil sem v akcijo in ustvarjal kot igralec.«

Roman, je povedal pisatelj, je vsekakor nameraval napisati, saj je bil od začetka soočen z drugačnostjo, odraščal je v času, ki je dve gluhi teti stigmatiziral, povedal je celo, da je tako kot Cankar zatajil, ne mame, ampak teto.

»Ta knjiga,« je dodal Möderndorfer, »ni naključje tudi zaradi družinske preteklosti, ­empatija oziroma normalen odnos do drugačnosti se mi ne zdi nič neobičajnega. Želim si, da bi te stvari svet razumel tako, kot jih sam. Treba je namreč povedati, da smo vsi drugačni, vsak od nas je unikaten, in v tem je bogastvo življenja. Prav to smo hoteli z ekipo igralcev jasno povedati. Življenje je strašno drugačno in ta drugačnost nas strašno bogati; če drugačnost zanikamo, zanikamo življenje.«

Svet ima zadrege s takimi družinami, ne le s takimi otroki, je ­povedal Möderndorfer, ta predstava in tej podobne ter pogovori o tem so zato, da se bo to spremenilo in da ne bomo več uporabljali besede nenormalen: »Ker te besede ni, je le življenje! Je pa ena stvar, ki jo v zvezi s predstavo ­moram dodati: gledališče je v resnici velika laž, dobra, ­prepričljiva, zaresna, moralna laž, na odru zgodbe, ki niso naše, predstavljamo tako, da gledalci verjamejo in pozabijo, da ni res.

Ta predstava je posebna v tem, da smo vsi, ki smo zraven v tej lepi laži, igralci, ki poskušajo v sebi najti nekaj, kar bo koristilo vlogi. A nekdo v njej ne laže, ampak je. To je kvaliteta te predstave, vse vloge bi lahko ­naredili igralci, pa bi bila predstava dobra, a je boljša, je več kot predstava zato, ker je naš Blaž zares in je zato vsa predstava bolj zares, kot so predstave običajno. In zato nam seže do srca.«