Tiskane izdaje
V opusu Iztoka Kovača je bila glasba vedno premišljeno uporabljena in ni enostavno ritmično in atmosfersko »podpirala« giba, a vendar je Ottetto oziraje se na Kovačev razmislek o glasbi in njenem razmerju z gibom njegova doslej najbolj temeljita in kompleksna predstava.
Glavno vlogo v njem igra Oktet – sonata za osem pihal, ki jo je Igor Stravinski napisal leta 1923 in z njo svoj dotedanji narativni baletni opus, s katerim se je uveljavil na mednarodnem prizorišču, prelomil in ga preusmeril v glasbeno abstrakcijo. V nasprotju z njegovim najbolj znanim baletom Posvetitev pomladi je neoklasicistična sonata Oktet »osvobojena« pripovedi, čustvenih impulzov in telesnosti.
Kovač se v predstavi ni osredotočil zgolj na glasbeno in plesno interpretacijo četrturne sonate, ampak se je v sodelovanju z glasbeniki Gregorjem Pompetom, avtorjem iz Okteta izhajajoče kompozicijske dopolnitve, dirigentko Živo Ploj Peršuh ter ansamblom Festine potopil v skladateljev koncept glasbe, ki temelječa na kontrapunktu sestoji iz enakovrednih, objektivnih elementov, ki so matematično vpleteni v »zgolj« dinamično igro forte – piano.
Tako kot je Stravinski s kontrapunktom »želel prodreti v bistvo glasbe«, je kontrapunktno strukturirana tudi enourna predstava Ottetto, v kateri se na različne načine stikajo enakovredni, avtonomni elementi: sonata – ki jo v celoti slišimo šele v zadnjem delu – in njene izpeljanke, osem glasbenikov, pet plesalcev ter abstraktne projicirane vizualije in s stropa viseči okrogli svetlobni mobili, pri tem pa se njihovi ustaljeni pomeni in uporabe podvajajo in pretvarjajo: Preludij, ki ga obrnjena proti občinstvu dirigira Živa Ploj Peršuh, medtem ko si izvedbo komaj slišno popeva, zveni zgolj v dirigentkini »notranjosti«, ki glasbo misli, in njeno dirigiranje učinkuje »le« kot koreografska izvedba. V Etudi con un problema med njenim dirigiranjem ansambel ne igra partitur, ampak uprizori zvočnost same materialnosti inštrumentov (vdihi, izdihi, potrkavanje na les, zvoki zaklopk itd.).
Sonata Oktet v predstavi učinkuje kot »zvočno telo«, ki dinamično oscilira med forte in piano, ki se v solih razpira in zapira, razstavlja in z ostalimi prvinami povezuje v duete in skupinske kombinacije, obenem pa tudi predstava oscilira med slišnim in vizualnim, med prisotnostjo in odsotnostjo, med glasbo in plesalci.
Plesalci delujejo kot osnovni delci, ki se skupinsko in posamično odzivajo drug na drugega ter na ostale elemente predstave in se v seštevku z ostalimi elementi v dinamični koreografiji gibljejo po matematičnih parametrih. Vendar Kovač »preseže« suhost parametrov Stravinskega s sproščenim in komunikativnim obraznim izrazom plesalcev in zlasti s tem, da v Ottettu izpostavi lasten odnos ter odnos soustvarjalcev do Stravinskega in sonate; slednje uprizori v četrtem delu Fantasia, v katerem Luke Thomas Dunne prek svetlobnega mobila osebno, pravzaprav intimno, naslavlja Stravinskega – podobno kot je Stravinski morda naslavljal svoje predhodnike, kot se sedanjost lahko sporazumeva s preteklostjo in nemara Iztok Kovač naslavlja ne le ruskega komponista in glasbo nasploh, ampak tudi samega sebe s točke napetosti, na kateri se je njegovo dosedanje delo sprostilo in se s sledmi preteklosti spodvilo v uprizoritveni novum.
