Ocenjujemo

Nika Švab ocenjuje predstavo Emilia Galotti.
Objavljeno
14. oktober 2018 00.37
Posodobljeno
14. oktober 2018 19.48
Aljaž Jovanović in Maruša Majer Foto Peter Uhan Delo
Nika Švab
Nika Švab
Gledališče
Gotthold Ephraim Lessing: Emilia Galotti režija Igor Vuk Torbica
SNG Drama Ljubljana

***

Sto dvajset let je minilo, odkar je bilo Emilio Galotti mogoče videti na odrih slovenskih gledališč. Eden izmed razlogov za to je verjetno zaprašenost teksta, ki je nastal leta 1772.

Tudi najnovejša uprizoritev, ki jo je na veliki oder SNG Drama Ljubljana postavil Igor Vuk Torbica, eden najprepoznavnejših in najobetavnejših mladih režiserjev z območja nekdanje Jugoslavije, ni nič bolj aktualna. Besedilo je uprizorjeno integralno, v sicer sodobnejšem prevodu Mojce Kranjc, toda še vedno ni zares sodobno. Sploh ker uprizoritev do karakterizacij likov, dogajanja in dojemanja ženske v družbi ne ponuja ironične distance ali problematizacije. Zanimivo je, da teksti, ki smatrajo žensko za objekt poželenja ali sredstvo za vzpenjanje po družbeni lestvici in čisto nič več, v 21. stoletju sploh dobijo prostor na repertoarjih. Lessingova Emilia Galotti je ob nastanku pred skoraj 400 leti seveda bila aktualen tekst, ki je preizpraševal položaj ženske v družbi in njeno zmožnost lastnega odločanja, tudi razredni boj med meščanstvom in aristokracijo. Ampak od nastanka teksta do danes so se v družbi zgodili premiki tako na področju razrednega boja (aristokracija več ne obstaja zares) kot pri emancipaciji ženske in je tako za današnji čas in prostor to besedilo neaktualno.

Od zasedbe, ki jo sestavljajo vodilni ustvarjalci vseh generacij v širši regiji in izjemna igralska ekipa, ki jo večinoma sestavljajo prejemniki nagrad za največje igralske dosežke, gledalec seveda pričakuje veliko in predvsem več avtorskega pristopa do materiala.


Osrednji scenografski element (scenografija je delo Branka Hojnika) uprizoritve je viseča in vrtljiva rdeča ploskev, ki je uporabljena kot vrata in zid – pregrajuje prostor na dva dela, in ko kateri izmed likov vstopi na oder, jo zavrti v smislu odpiranja vrat. Čeprav je večnamenska, je še vedno precej odveč, saj v osnovnem smislu dejanja samo podvaja in jim ne dodaja drugačne perspektive. Sicer so na odru še kupi papirja, vaza ter klasična elementa postmodernističnega dramskega gledališča, manjša prešita sedežna garnitura in zraven samostoječ pepelnik.

Igralci na odru ne delujejo prepričljivo. Njihovi gibi (koreograf Žigan Krajnčan) so prisiljeni in nenaravni. S strogo držo so njihovi premiki na odru minimalni, večinoma se gibljejo od sredine odra, kjer v klasični postavitvi načeloma potekajo dialoški prizori, ter stopijo na rampo, ko se pogovarjajo sami s seboj. Edina izjema (in to bolj moti kot kaj prispeva) je uvodni prizor Aljaža Jovanovića, ko se v vlogi Princa iz zraka v počasnem posnetku spusti na tla, kjer se zvija v maniri božjastnega stanja. Toda takoj, ko se mu na odru pridruži nekdo drug, je tega konec in se v predstavi nič podobnega več ne ponovi. Škoda, da se to ne ponovi niti pri Emilijini ugrabitvi in usmrtitvi grofa Appianija (Nik Škrlec). Je pa vsekakor pohvale vreden prizor Emilijine smrti (novopečena članica ansambla SNG Drama Maruša Majer), ko v očetovem naročju (Matjaž Tribušon) ob poku pištole omahne najprej Tribušon, da gledalec pomisli, da umre on. Tudi govor je arhaičen, mestoma težje razumljiv ali že skoraj neslišen, predvsem pa ga je preveč. Dolgi uradni stavki iz 18. stoletja na odru več ne delujejo prepričljivo ali verjetno. Nujne bi bile tudi črte v tekstu. Žal si osrednja nacionalna gledališka hiša na svojem največjem odru replik, kot je »Ženska, ki misli, je pač tako odurna kot moški, ki se šminka«, res ne bi smela privoščiti.

Prav gotovo so bila velika pričakovanja kriva za razočaranje ob ­ogledu predstave. Od zasedbe, ki jo sestavljajo vodilni ustvarjalci vseh generacij v širši regiji in izjemna igralska ekipa, ki jo večinoma sestavljajo prejemniki nagrad za največje igralske dosežke, gledalec seveda pričakuje veliko in predvsem več avtorskega pristopa do materiala. Igralsko velja izpostaviti predvsem Mašo Derganc kot grofico Orsino in omenjenega Nika Škrleca, ki sta edina, ki do govorjenega vzpostavita konkretnejši odnos (je pa treba priznati, da sta tudi njuni vlogi še najbolj zanimivi za današnji čas).
Nasploh je to precej prazna predstava. Ne režija in ne dramaturgija dogodkov ne stopnjujeta ali časovno odmerjata. Vse se dogaja v istem počasnem ritmu, brez suspenza ali pravega fokusa. Kar je sploh problematično, če predstava traja skoraj tri ure.