Ocenjujemo

Naša kritičarka Andreja Kopač je predstavi Psiho v režiji Jaše Kocelija namenila 5 zvezdic!

Objavljeno
04. april 2019 11.00
Posodobljeno
04. april 2019 11.00
Je v Sloveniji množični morilec? Foto Mankica Kranjec
Davorin Lenko: Psiho
režija Jaša Koceli
Gledališče Glej

* * * * *


Prva misel po ogledu predstave Psiho v intimni atmosferi Gledališča Glej, ki se konča z nostalgičnim komadom Evalda Flisarja (avtorica teksta Elza Budau) Njej, ki sem jo ljubil …, pravzaprav ni misel, ampak cmok v grlu. Četudi bi Psiho na glas hotel pripovedovati o marsičem intimnem, o čemer naj bi rahlo ekscentričen moški med dvajsetim in štiridesetim letom sanjal in razmišljal, pusti za sabo predvsem okus Flisarjeve pesmi in razmislek – kaj vse smo videli neposredno po tem, ko smo Psiha (v upodobitvi Domna Valiča) dejansko ugledali. Je odrski Psiho troglavi zmaj ali beg možganov v dobi pomanjkanja intime? Po drugi strani je tema serijskega morilca večinoma predstavljena (kljub ponekod prvoosebni pripovedi) metauprizoritveno, kot metafora, ki svojega ekstrema nima toliko v uprizoritvi, kolikor ga ima v ideji približanja splošnemu simbolu. Kljub menjavam perspektive monojunaka, ta namreč ne uprizarja svojih ekstremnih občutij ali situacij (kot pritiče serijskemu morilcu), kar je lahko odlika, saj gledalec do »junaka« lahko razvije nekakšno »dexterjansko« simpatizerstvo – po drugi strani se nagnjenost k (izčiščenemu) ekstremu kaže v zasledovanju nekega splošnega naddoločenega karakterja, ki se želi približati simbolu. Če ne iz pesmi An American Idiot skupine Green Day, pa vsaj iz filma Ameriški psiho, katerega elementi so razvidni tudi v predstavi. Glejev Psiho, ki se v atmosferi približa sodobnemu mestnemu življenju, kot ga vidi serijski morilec (v Ameriškem psihu), ki prisili gledalca, da vstopi v morilčeve možgane in občuti grozo ter streznitev hkrati, pa ponudi tudi vpogled v multiplicirano uporabo slovenskih »memov«, o katerih se zdi, da so vseskozi prepojeni z izgubo. Nje, ki jo je ljubil. Po vsej verjetnosti mame. Lahko pa tudi ne.

Kot da bi bil Patrik tipični slovenski fant, ki iz manjšega pride v večje mesto in se novemu okolju ne more približati drugače, kot da uvede »igro samega sebe«, o kateri ve, da vodi v pogubo, ampak v svojem vztrajanju ustvari teorem, ki mu sčasoma začne verjeti.


Kljub ponekod jasno izraženim nastavkom o povezavi med serijskim morilcem in umetnikom se zdi, da je Psiho v upodobitvi hrepenečega Valiča predvsem upodobitev »ljubljanskega zmaja«, ki bi si želel bruhati ogenj (strasti), pa mu ne gre najbolje. Zato nenehno išče žrtve in pred sabo lahko vsaj za minuto (gledalčeva valuta) ­ugledamo malo manj oglato verzijo Dexterja, v katerem nisem nikoli videla nič morilskega. Vendar g(l)ejevski »Dexter« svojih trofej nima shranjenih v obliki ženskih trupel, ampak nežnega ženskega obraza, ki ga sproti sestavlja, in na koncu s pesmimi iz osemdesetih in devetdesetih let (še pred dobo facebooka in instagrama) tudi sestavi. Marie, ne piši pesmi več! Patrik, kot je ime Psihu, si tako v okolju, ki želi prodajati seks in smrt kot ključna artikla medijske in popkulture, želi bližine, dotika, stika in navdiha. Tako v odnosu­ do sebe in svojih »žrtev« kot občinstva. Vendarle pa vznik serijskega morilca v predstavi ne kaže povezave z žensko emancipacijo (kakor navaja Lenko v gledališkem listu), temveč je čutiti predvsem izgubo, ki proizvaja nostalgijo. Kot da bi bil Patrik tipični slovenski fant, ki iz manjšega pride v večje mesto in se novemu okolju ne more približati drugače, kot da uvede »igro samega sebe«, o kateri ve, da vodi v pogubo, ampak v svojem vztrajanju ustvari teorem, ki mu sčasoma začne verjeti. Gre za vztrajanje pri napačnem verjetju in ponavljanju istih vzorcev, medtem ko se bistvo vztrajno izmika. In temu, kar (umetno) proizvede, mora verjeti. V svojo umetno-st.

Slovenskega psiha odlikuje ritmika hitro spreminjajočih se perspektiv (tako režijskih kot tekstovnih) glavnega junaka, ki se sam pred sabo in pred občinstvom nikoli ne razgali; ne uprizoritveno ne karakterno. Domen Valič je prikazal več obrazov in vso predstavo intenzivno držal ritem, kljub temu da ima celotna predstava na koncu – več koncev. V tem je določena napetost, a tudi skrivnostnost, o kateri si ne morem kaj, da je ne bi »cepila« (prosto po psihologu Janeku Musku) na nenavadno kombinacijo introvertnosti in ambicioznosti, o kateri Musek trdi, da jo imajo slovenski vodje. Če gre v predstavi za kombinacijo »Ljubljane« in »zmaja«, gre lahko po drugi strani za hipofizno sintezo samozaverovanosti in do polovice izpeljane samozavesti, ki se ustavi na mejah nacionalnega jezika in prostora. Skrivnostnost v bližnjem planu tako boleče »zdrsne« v realnost vsakdanjega »junaka«, ujetega med pričakovanji (preteklosti), ne(z)možnostjo (sedanjosti) in upanjem (na prihodnost). V spletno konstruirani realnosti je koncept patološkega narcisa namreč postal preživetveni koncept, ob čemer je »slovenski psiho« ­postavljen v svet, v katerem si mora svojo subjektivnost (po ­izgubi nekoga/nečesa) po koščkih o(s)misliti/strukturirati na novo. V ta namen režija premišljeno uporablja polnopomenskost gledaliških znakov, ki tako gradijo atmosfero kot naddoločajo pomen. Črna škatla Gledališča Glej se je zavoljo scenografije (Darjan Cerar Mihajlović) pretvorila v svetel prostor, ki deluje, kakor da bi se delno hotel vrniti v bidermajer, v katerem bi predmeti, ki pripadajo »trofejam«, šele lahko »oživeli« kot umetniški artefakti. Moja minuta je tvoja valuta. Čas je denar. In nostalgija ima ceno. Na koncu se zdi, da je edina »valuta« slovenskega psiha dotik, pogojen z mučnim izgrajevanjem lastne subjektivne identitete prek relacije z Drugim(i) po vstopu v milenijsko dobo, ki je brez premisleka in brez vesti žrtvovala ravno človekovo intimo.
Andreja Kopač