Ocenjujemo: Čas telo trio

Plesna predstava Andreje Rauch Podrzavnik, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana.
Objavljeno
21. januar 2014 18.25
Andreja Rauch Podrzavnik: Čas Telo Trio (Ustvarjanje in izvedba: Katja Legin, Christopher Benstead, Jaka Šimenc, Andreja Rauch Podrzavnik), Stara elektrarna, jan.2014
 Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej

Andreja Rauch Podrzavnik je ob predstavi Čas telo trio, v kateri se podpisuje kot avtorica ideje in umetniška vodja, zapisala, da se redko izgublja v času, saj je njen dan razdeljen na stotine majhnih enot, ko počne različne stvari in misli različne misli.

A kljub navideznemu nadzoru vsakdanjika se zdi, da nekaj uhaja, kar uvidimo šele za nazaj. In to ne le po pričakovanih simbolnih dogodkih, kot so, na primer, začetki in konci šolanja, ampak tudi po nenadejanih pripetljajih, kot je ta, o katerem spregovori plesalka Katja Legin, ko je na enem od utečenih popoldanskih zimskih sprehodov ubrala dotlej neopaženo stezico,­ ki se je iztekla v zasneženo brezpotje, čemur sta po izkustvu tesnobne samote in sprejetja, da je v dani situaciji povsem odvisna od same sebe, sledila olajšanje in z drznostjo prežeto zadovoljstvo, ko je ponovno ugledala uhojeno pot.

Tisto, kar se zdi, da nam nenehno uhaja, so trenutki, ki jih vselej prepoznamo z zamikom in nam za nazaj spremenijo potek stvari ter ustvarijo novo zgodbo, lahko pa tudi zarezo, zaradi katere zgodba umanjka.

Avtorica je uvodoma povedala, da je tokratno prizorišče prostor paralelnega dogajanja – za občinstvo predstave oder, za neko drugo skupino garderoba in za tretjo razstavišče. Med predstavo se srečujejo različni ljudje, kontek­sti in zgodbe, in to ne le osebne zgodbe, ki jih pripoveduje Katja Legin, ne le plesalki, ki se jima z roba prizorišča na oder mestoma pridružita oblikovalec luči Jaka Šimenc in glasbenik Christopher Benstead.

Prizorišče se namreč v nekem prizoru spremeni v garderobo za skupino otrok, ki na odru obesijo svoja oblačila pred spustom v pododrje (od koder se na koncu predstave vrnejo z risbicami, ki so jih medtem ustvarili), kmalu­ zatem pa skozi s prosojnim polivinilom zastrto odrsko ozadje, v katerem je fotografska razstava, vstopi skupina žensk (udeleženke umetnostnozgodovinskega seminarja za tretje življenjsko obdobje) in Andreja Rauch se iz plesalke prelevi v vodičko ter skupini, ki se za kratek čas posede med občinstvo, predstavi Staro elektrarno in idejo uprizoritve.

Ob obeh nepričakovanih vstopih, ki hkrati pomenita vstop v gledalčev pogled, se občinstvo, medtem ko si ga z odra ogledujejo zunanje obiskovalke, prepozna kot lasten pogled, slednje še toliko bolj skozi avtoričino pojasnilo obiskovalkam,­ da vstopajo v tridimenzionalno sliko, ki jo bosta s pomočjo scenskega rekvizita ter svetlobe in glasbe s Katjo Legin uprizorili v živo. Palimpsestno nalaganje situacij, v katerem se stikajo notranji in zunanji, gledališki in negledališki svetovi, je premišljeno, po eni strani stkano iz drobnih presenetljivih vdorov in obenem izvedbeno fluidno.