Ocenjujemo:  Evropa Ivane Sajko

Evropa (odlična Barbara Cerar) sedi na prestolu – no, na visokem zaboju s skrivnostnim tovorom. Njen zakon je bil skrajno utrujajoč, izčrpavajoč, nezadovoljiv, potomci so številni, čeprav so njihove identitete malenkost zabrisane.

Ampak! Začnimo – kakor začenja tudi predstava v režiji Primoža Ekarta po tekstu Ivane Sajko – na začetku (zavod Imaginarni in Cankarjev dom). Evropa, korajžna mati svojih otrok, je bila v izvoru (ta je vselej mitski) belopolta, vitalna, vitka in očarljiva (nikoli čisto zares nežna) princeska. Morda je prav iz njenega vitalizma in prekipevajoče energije izvirala tudi – očitno v zibel položena ji – okrutnost?

Drama, ki ji predstava tesno sledi, se v začetku napaja pri grškem mitu o Zevsu in Evropi, ki govori o tem, kako (in zakaj) je celina dobila ime po hčeri tirskega kralja, nadaljuje pa z nanašanjem na Brechtov tekst Mati korajža in njeni otroci. Evropa, ki privzame vlogo matere (v marsičem je podobna Anni Fierling), je nenadoma poročena z malček skrivnostnim polkovnikom, v katerem pa izkušeni gledalec zlahka prepozna vojaški boj. Evropa boga, Zevsa, zavrže in mu v dvoboju odreže jezik, s čimer mu odvzame možnost govora in se postavi kot »nadzakon«; zanjo ne veljajo več stara pravila in ona je tista, ki vzpostavlja nova.

V predstavi nato spremljamo monolog ostarele, izčrpane Evrope, zapuščene žene (nikoli ločenke, nikoli vdove), na vrata (metaforično jih kajpak lahko razumemo kot državne meje) spet trka njen mož, polkovnik Vojna. Evropa ga zdaj noče več sprejeti in njeni otroci ga s prezirom naganjajo (v vlogah Evropinih otrok so bili prepričljivi Sara Gorše, Lena Hribar, Žan Perko, Filip Samobor in Nik Škrlec) stran – v Evropo ne more več. To je tudi (skorajda) vse, kar zadeva vsebino.

Postavitev drame je relativno statična; Evropa se ne premakne s ponesrečenega trona, njeni otroci se premikajo predvsem za potrebe petja – brechtovski songi so odpeti suvereno in prepričljivo in energija med igralci je pristna, naravna in sproščena. Odlična sta tudi Davor Herceg (klaviature) in Mitja Tavčar (bobni).

Čeprav je statičnost pogosto povezana z zatikajočim se ritmom predstave, občutkom razvlečenosti ipd., v Ekartovi postavitvi Evropa ni tako. Predstava je presenetljivo dinamična – dinamična na mikroravni, na kateri se nenehno dogaja mnogo, hkrati pa atmosferično močna, in statičnost postavitve le doprinaša k idejni podstati drame; Evropa se je znašla v statusu quo, ko se ne more premakniti in se ne zna (ne upa) zazreti vase/v svojo zgodovino. Manjši problem predstave, ki je režijsko, dramaturško igralsko, glasbeno in scenografsko prepričljiva, je – nazadnje – predvsem tekst. Sicer sodoben tekst, ki je fino medbesedilni, izbira prava literarna izhodišča in zaslone, je poveden in prinaša vsaj dve možni gledišči; skozi prvo lahko predstavo gledamo kot intimno pripoved zakonskega para, skozi drugo opazujemo (krvavi) zgodovinski razvoj pohlepne Evrope, ki si želi danes zbujati vtis zrele, svobodne in pravične celine.

Kje je torej problem? V repeticijah.­ Če je tekst sprva natančen, večpomenski in pomenljiv, se nato začne ponavljati in idejno izgublja moč, sporočilnost se zoži na ugotovitev, da je Evropa nevesta vojne, ki se od nje zdaj dvolično obrača, izčrpana je, a še vedno pohlepna … zdi se, da je to dobro izhodišče, ki pa ga drama nato ne razvije, temveč ga le še nekajkrat preobrne in potrdi, kar je – nekako – premalo. Anja Radaljac