Tiskane izdaje
Pravljični balet Labodje jezero je Peter Iljič Čajkovski skomponiral v letih 1875–1976. Scenarij se je naslanjal na rusko ljudsko pripovedko o princesi Odette, ki jo je zlobni čarovnik spremenil v laboda.
Prva uprizoritev tega baleta, ki je bila v moskovskem Bolšoj teatru leta 1877 (na lističu k mariborski predstavi je napačno navedeno leto 1870), ni uspela. Glasbena mojstrovina Čajkovskega je bila takrat žrtev slabe produkcije (dekor, kostumi, odsotnost vrhunskih plesalcev, orkestrska izvedba). Neuspeh je povzročila tudi neustrezna in neinventivna koreografija Čeha Reisingerja.
Po smrti Čajkovskega so leta 1895 uprizorili balet v sanktpeterburškem Marijinem gledališču. Koreografijo sta prispevala Marius Petipa (prvo in tretje dejanje) in Lev Ivanov (drugo in četrto dejanje). Popravke v libretu je opravil skladateljev brat Modest Čajkovski, korekture originalne partiture (krajšanje) pa dirigent Riccardo Drigo. Ta izvedba je baletu odprla vrata v svet. Danes sodi Labodje jezero v železni repertoar baletnih skupin in večina izvedb temelji na omenjeni izvedbi iz leta 1895.
Letošnja mariborska premiera Labodjega jezera je že tretja v zadnjih dveh desetletjih, ki jo podpisuje ruski plesalec Valerij Kovtun, nosilec priznanj in plesnih nagrad v preteklem stoletju. Čeprav se že ob prvem angažmaju leta 1997 ni izkazal kot izjemen koreograf (takrat ga je povabil k sodelovanju tedanji direktor mariborske opere in baleta Stane Jurgec), se kljub temu sedanji umetniški direktor baleta Edward Clug še vedno odloča za Kovtunovo neinventivno, dolgočasno in zastarelo postavitev.
Pri izbiri baletnih solistov se je Clug odločil za negativno selekcijo. Izjema je bil Dvorni norček (Yuya Omaki), ki je zasenčil vse glavne protagoniste. Bil je zvezda večera. V prvem dejanju velja omeniti Pas de trios (Tijuana Križman, Catarina de Meneses in Alexandru Pilca); plesalki in plesalec so ga izvedli umetniško navdihnjeno.
Catarina de Meneses, umetnica, ki v mariborskem baletu izstopa z odrsko osebnostjo in je po mojem edina primerna interpretka primabalerinske vloge v Labodjem jezeru, je plesala v ansamblu, namesto da bi ji zaupali belega in črnega laboda. Nerazumna odločitev, v škodo predstavi. Obe vlogi sta bili dodeljeni tehnično sicer zanesljivi Tetiani Svetlični, plesalki provincialnih manir brez karizmatičnosti.
Njen partner je bil čustveno odsotni Anton Bogov. Nad povprečje se je dvignil Matjaž Marin v Španskem plesu (tretje dejanje), ki je sicer izvedbeno izstopal tudi kot celota (poleg Marina še Branka Popovici in Alexandru Pilca). Zlobni čarovnik Rothbart (Sytze Jan Luske) je spominjal na netopirja, ki je pomotoma zašel na oder.
Pogrešala sem ustrezen stil, labodom je manjkalo elegance in gracilnosti. Moški ansambel je bil neusklajen in okoren.
Scenografijo in kostume je zasnovala Marija Levicka. Najbolj je motilo, da so stranske kulise (viseče zavese) v drugem in četrtem dejanju po nepotrebnem omejevale labode pri plesu. Tudi oblikovalcu luči ni uspelo s svetlobnimi efekti pričarati pravljičnega vzdušja, saj je bila svetloba sama sebi namen.
Dirigentsko vodstvo so to pot zaupali malo znani ameriški dirigentki slovenskega rodu Tari Simoncic. Orkester je vodila kot prometnik, brez občutka za glasbeno-plesno sintezo.
Radovedno pričakujemo ljubljansko verzijo Labodjega jezera prihodnji mesec.
