Ocenjujemo: Lizistrata

Andrej Rozman - Roza, Coco Mosquito. Mestno gledališče ljubljansko.

Objavljeno
28. februar 2014 18.55
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

Na velikem odru MGL nadaljujejo kontinuirano ukvarjanje z žanrom muzikala s krstno uprizoritvijo novitete avtorja besedila in songov Andreja Rozmana - Roze ter hrvaškega skladatelja Coca Mosquita.

Po motivih Aristofanove starogrške komedije Lizistrata (411 pr. n. št.), v kateri atenske in špartanske ženske »prekrižanih nog« prisilijo moške k sklenitvi miru, je ob sodelovanju dramaturginje Ire Ratej nastala bistroumno posodobljena in duhovito aktualizirana avtorska priredba, na osnovi katere je lahko režiserka Mateja Koležnik s številnimi soustvarjalci razvila virtuozno razgibano, celostno zasnovano ter v duhovitih podrobnostih filigransko domišljeno glasbenogledališko uprizoritev.

Vojaški spopad med Atenami in Šparto je Andrej Rozman prestavil v sedanji čas in prostor med izmišljeno Lepenijo in Krasonijo, ki se vojskujeta za brezkoristno obmejno mlako. Vplivno središče ženskega upora proti absurdnemu moškemu bojevanju za »nacionalne interese in domovinsko čast« je umestil v televizijski studio kot novodobno medijsko osišče oblikovanja javnega mnenja.

Televizijski voditeljici ter soprogi lepenskega premiera Lizistrati uspe z medijsko bistroumnostjo in spretnostjo ter žensko zapeljivostjo pridobiti za tvegan, a zgledno solidaren spolni upor proti moškemu političnemu in vojaškemu petelinjenju dobesedno vse ženske na obeh sovražnih straneh.

Nezadoščena spolna sla po »hudem trpljenju« vzdržnosti prisili moške na obeh sovražnih straneh v sklenitev miru, toda ko prevzameta premierski funkciji v Lepeniji Lizistrata in Krasoniji Mirina, se za isto brezkoristno mlako tudi med njima razplamti že viden besedni spopad. Krvave »igre brez meja« se bodo nadaljevale, »nacionalni interesi, čast in dostojanstvo domovine …« pa bodo na obeh straneh zahtevali nove žrtve. Presenetljivo črnogled konec komedije narekuje Rozi domala 2500 let krvave zgodovine po Aristofanu.

Za spremenljivo notranjščino televizijskega studia je s tremi premičnimi in vrtljivimi pokončnimi zasloni poskrbel scenograf Marko Japelj, za ustrezno medijsko bleščavo in svetlobne poudarke pa oblikovalec luči Andrej Koležnik. Skladatelj in aranžer Coco Mosquito se je navdihoval ob izročilih anglo-ameriške popularne in jazz glasbe iz šestdesetih let prejšnjega stoletja ter ustvaril številne učinkovite glasbene poudarke ter spevne solistične in zborovske pevske točke.

Žal glasbeni vodja in korepetitor Joži Šalej ter oblikovalec zvoka Taj Pečnikar nista vselej dovolj slišno in razumljivo izločila petja od (pre)močne inštrumentalne spremljave. Oblačilom, frizuram in ličenju šestdesetih let je sledil tudi kostumograf Alan Hranitelj. Koreograf Matija Ferlin je s solističnimi in skupinskimi plesnimi točkami razigral zapeljivost ženskih teles ter vojaško togost in zadrtost moških, a tudi dopolnjeval razkošje spektakla z duhovitimi gib(al)nimi in plesnimi domislicami.

V privrženem in ubranem šestnajstčlanskem ansamblu igralcev, pevcev in plesalcev je naslovno vlogo Lizistrate kot nesporna voditeljica »plemena« očarljivo oživila Jette Ostan Vejrup, ki je z bogato človeško in odrsko izkušnjo vseskozi prva navdihovalka, pospeševalka in ohlajevalka radoživega odrskega dogajanja. Domišljenim igralskim, pevskim in plesnim prvinam celostne stvaritve je v izbranih trenutkih dodajala neponovljivo osebno prepoznavnost s čustvenimi govornimi prebliski v maternem jeziku.

Njeno zaveznico na sovražni strani Mirino je z zapovedano askezo »prve dame« zaznamovala Mirjam Korbar Žlajpah. Posamične značajske različice ženskega uporništva in zapeljivosti so izmojstrile Ajda Smrekar, Karin Komljanec, Ana Dolinar Horvat in Anja Drnovšek, statusno utemeljene karikature brezplodnega moškega »petelinjenja« pa Gaber K. Trseglav, Gregor Gruden, Gregor Čušin, Lotos Vincenc Šparovec, Jernej Gašperin, Jure Kopušar idr.