Ocenjujemo: Simona Semenič: drugič

Klub Gromka, Metelkova.

Objavljeno
28. oktober 2014 15.24
Nika Arhar
Nika Arhar

Drugi del Trilogije žrtve dramatičarke, dramaturginje in avtorice gledaliških performansov Simone Semenič vsebinsko nadaljuje avtobiografsko monodramo Jaz, žrtev iz leta 2007, komično pripoved o življenju z epilepsijo in drugimi zdravstvenimi tegobami.

Ko se v »drugič« ozre na preteklih sedem let, na napredovanje bolezni, njeno dojemanje in življenje z njo, se v konstruiranju »jazmegažrtev« zgodbe s svojevrstno avtodistanco in ironijo popolnoma razgali in se postavi na ogled. V izvedbo sola vpelje pomemben obrat glede na pričakovana gledališka razmerja ter postavi pred obiskovalce velik vprašaj.

Dejstvo je, da je Simona Semenič v svojem besednem solu ves čas tiho, v elegantni zlati obleki in sandalih visoke mode sedi na barskem stolčku v dvorani in opazuje ljudi, ki prihajajo v prostor; ko se vsi posedejo, reflektor osvetli občinstvo, ki sedi na odru in dobi v roke vsak svoj izvod dramskega­ besedila z možnostjo tihega ali glasnega branja v mikrofon, Semeničeva pa obstane (vsaj) v dvojni vlogi – kot dramska oseba, ki spregovori le skozi zapisane besede, ter hkrati kot živa oseba pred nami, obenem gledalka in nema priča, pa avtorica teksta in nekaj takšnega kot »eksponat«, ki ves čas opominja na resničnost dramske vsebine.

Kljub morebitni vajenosti participatornih predstav je gledalec sprva zmeden, saj je vse »dogajanje« jasno postavljeno na stran občinstva. Razloge za takšno situacijo počasi razpira šele dramsko besedilo kot miselni tok dramske osebe Simone Semenič (tiste, ki realno sedi pred nami), ki deluje kot nekakšno »navodilo za branje« dogodka, ta pa hkrati povratno določa naše razumevanje branega teksta. Povezava teksta in dane situacije se tako zgodi prek številnih po tekstu posejanih namigov, a hkrati ves čas ostaja intrigantno odprta in dvoumna.

Prek besedila spoznamo predzgodbo iz prvega sola ter kasnejše naglo slabšanje zdravstvenega stanja do nevzdržnosti, ki vodi v korenito spremembo. Popolno spremembo življenjskega stila z zdravim prehranjevanjem, športom, neskončnim merjenjem telesnih znakov in preizkušanjem vseh vrst alternativnih zdravljenj sprožijo odločitev, da ne bo več žrtev, spoznanje, da diagnoze ne potrebuje za pridobivanje pozornosti, in razumevanje, da je bolezen v resnici blagoslov.

A hkrati vzporedno subtilno izrisuje postajanje megažrtve, kateri je vse to ukvarjanje z vsakodnevnim (pre)živetjem bistvenega pomena; prav bolezen vsakdanji banalnosti podeljuje status svetosti, stvari, kot je na primer ljubezen, pa tudi gledališka iluzija, dobijo predznak najbolj profanega in banalnega.

V to svetost se umešča tudi nova podoba Simone Semenič v zlatem, ki status žrtve in bolezni unovči kot taktiko preživetja in v tem novem profano-posvečenem razmerju ohranja iskanje gledalčeve pozornosti (poleg Simone Semenič je v dramskem tekstu dramska oseba tudi Ti); tega nenehno nagovarja, zapeljuje, flirta z njim in metaforično naslavlja iskanje njegovega pogleda.

Zdi se, da dve Simoni Semenič, dramska oseba in tista, ki sedi pred nami, predstavljata temeljni razcep, podvojenosti pa se množijo na vseh nivojih – bolezen in zdravje, telo in duh, fikcija in resničnost, Simona Semenič in Ti kot dramska oseba, realna Simona Semenič in občinstvo ...

Simona Semenič se pred nami izbrisuje in hkrati postaja, v stalni igri potrjevanja in zanikanja ((o)sebe, življenja in teatra), v vpraševanju, katera je »bolj resnična«, v iskreni pripovedi o sebi in paradoksnosti alternativnih verzij življenja.

Čeprav dramski tekst obiskovalca posrka vase, gledalčeva izkušnja ohranja kompleksnost in je v času trajanja težko dojemljiva. Zasnova dogodka se razgrne v trajanju in se nekako sestavi »za nazaj«. A zdi se, da je za to potrebno sledenje dramskemu besedilu od začetka do konca. Napotek o možnosti branja tega ne določa, odločitev, ali bodo tekst brali tiho in vsak zase ali na glas, od začetka do konca ali le izbrane izseke v naključnem vrstnem redu, prepušča obiskovalcem.

Zato sta dogodek in njegova izkušnja nepredvidljiva in ko je na premieri glasno branje iztrganih delov besedila kmalu zamrlo ter nas prepustilo intimni izkušnji branja, se je takšen potek zdel v prid dojemanju celote, a hkrati z nenavadnim priokusom manka. Čeprav ni rečeno, da ni tudi ta neizogiben del tako osebe žrtve kot osebe, ki se tej odpoveduje.