Ocenjujemo: Škrat Kuzma dobi nagrado

V norčavem svetu, v katerem urbani škratje uganjajo nevšečnosti , je Kuzma bradat gozdni škrat, ki nagaja ptičem.
Objavljeno
07. april 2013 22.49
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej

»Razkuzman« in bradat je Kuzma, posebnež v porednem škratovskem občestvu, ki na škratjem srečanju v mestnem parku s kančkom sreče za nagrado prejme šopek omamno sladkih jagod, ki jih nikdar ne zmanjka.

V norčavem svetu, v katerem urbani škratje nevšečnosti uganjajo ljudem, je Kuzma gozdni škrat, ki zamenja jajca ptičem, med njimi sraki, ki jo med srački v njenem lastnem gnezdu v betico kljune podtaknjen krokarček. Slikovita in duhovita beseda Svetlane Makarovič z režijo Matjaža Fariča postane žmohtno meso skozi ducat igralcev, ki pravljičnim bitjem vdihnejo življenja in jih v veliki meri niansirajo z gibom ter s plesnimi songi (glasba Sergej Randjelović).

V Kuzmi izvrstnega Ivana Peternelja se mešata poreden otrok in zagrenjen pootročen samotarski starček, frizerski škrat (Danijel Petković), ki v salonu lak za lase zamenja z lepilom, je živahen natupiran elegan, kuhinjski (Ivo Godnič) učinkuje kot naveličan vodja hotelske kuhinje, zidarski (Primož Bezjak) je neroden in počasne pameti, tiskarski (Gregor Zorc) kakopak slaboviden, radijski (Blaž Šef) novinarsko površen, do Kuzme dobrohotna in spodbudna Poskočna škratica (Neda R. Bric) je nežno očarljiva, sraka (Maruša Geymayer-Oblak) ovaduška in maščevalna, veverica (Daša Doberšek) lenobna in malo tupa, jež (Dušan Teropšič) je samozadostnež, ki prvemu verjame na besedo, gromozanski medved (Robert Prebil) je pragmatično preprost, pripovedovalka (Marinka Štern), ki lepi pripetljaje, pa eterično vilinska. Prizorišče, ki se podaljšuje v parter, je zasnovano kakor odprta knjiga (scenografija Irena Pivka), naravnost magični pa so fantastični kostumi Barbare Stupice.

A v tej radoživi pravljici se tisti, ki smo na predstavo pripeljali zoprnega otroka v sebi, ne moremo otresti občutka, da nam Svetlana Makarovič namerno ruši iluzijo, da gre za pravljico. Kajti če ni nauk zgodbe – in bog ne daj, da bi bil! –, da se ne izplača biti nagajiv, saj se nabritost prej ali slej odkrije, ali nam potemtakem sporoča, da je lahko ena sama vragolija, kot je zameštrati potomstvo (kar v človeškem svetu sploh ni šala!), povod, da skupnost storilca označi za grešnega kozla vseh svojih resničnih in umišljenih nevšečnosti in mu vragolijo debelo vrne, podobno kot spečemu Kuzmi »žrtve« ukradejo čudežne jagode?

Kaj pa, če predstava vsebuje še en nauk, in sicer da pravega posebneža ne zlomi niti pritlehna človeška maščevalnost – resda se Kuzma in Poskočna škratica ne bosta sladkala s čudežnimi jagodami, toda mar ni največji čudež to, da je simpatična škratica sitnega Kuzmo čudežno preobrazila v radoživo in (verjetno) zaljubljeno bitje?