K takšni podobi vodijo predvsem odsotnost vsakršnih »distrakcij«, vizualna izčiščenost prazne odrske lupine s poudarjeno odrsko višino (oblikovalec prostora Iztok Vadnjal), od koder prosevajo snopi svetlobe (oblikovalec luči Diego de Brea), popolna odsotnost glasbe in poenotenje nemškega in slovanskega sveta v črni uniformiranosti z minimalnim razlikovanjem (kostumograf Blagoj Micevski).
De Brea postavlja v ospredje razhajanja med Slovani ob poskusu prevlade enotne, hierarhične nemške moči in predvsem vprašanje, kako se v družbeni strukturi lastnega naroda ob tem trku vzpostavlja slovanski junak Tugomer (Branko Šturbej). A njegova prehodnost med »razvitim novim svetom«, »civiliziranimi« Nemci in domačim poganskim ljudstvom ostaja ves čas zagonetna. Kot osebnost niha med privrženostjo slovenstvu in dovzetnostjo za nujnost sprememb ter prilagajanje v prihodnosti, kot branilca svobode in vere pa ga ta dilema moralno razceplja med romantično figuro naivne neodločnosti ter podobo nespretnega in neizkušenega politika.
Bolj kot k razumevanju njegove psihološke strukture ta mejnost napotuje k hermetičnosti lika.
Zdi se, da je bilo ujetje atmosfere brezčasnosti potrebno prav zato, da bi v iztrganju iz zgodovinsko-časovnega konteksta prišli do sodobnosti, po eni strani do vprašanja podreditve močnejšim gospodarjem in po drugi do nepomirljivih notranjih delitev, kar eksplicitno naslavlja tudi sklepni del uprizoritve, zasidran v angažiranem klicaju aktualnega trenutka, v katerem se zdi, da se bomo v nekončanem izkopavanju preteklosti pobili kar sami med seboj.
A kljub temu de Brejev Tugomer ni dovolj luciden in izčrpen niti v analizi arhetipskega jedra niti v analizi sodobnega. Priredba Levstikove predloge, tudi z vnosi odlomkov Bratka Krefta, pragmatično izčiščuje tekst in prinaša smiselne poudarke v sklenjeni celoti, jezikovna podoba izpušča nekatere arhaizme (lektorica Tatjana Stanič), a še vedno se uprizoritev, ki od igralcev zahteva izjemno natančnost in subtilnost v oblikovanju likov in njihovega govora, lomi pod težo splošnosti epske širine ter besedilne zaznamovanosti. Zato je vprašljivo, s kolikšno močjo zmore uprizoritev razpreti tematizirano ranljivost in ostro zastaviti bistvena vprašanja ter upravičiti zgoščeno koncentracijo, ki jo zahteva od gledalca.