V imenu matere

Izjemna celostna uprizoritev, polna igralskih presežkov.
Objavljeno
19. december 2018 10.00
Posodobljeno
19. december 2018 11.01
Z zgodovino ene družine izvemo vse o celotnem stoletju. Foto Peter Uhan
Nika Švab
Nika Švab
Gledališče
Ivo Svetina: V imenu matere
režija Ivica Buljan
SNG Drama Ljubljana
* * * *
Krstna izvedba novega dramskega teksta izpod peresa Iva Svetine je nastajala tri leta. Na velikem odru SNG Drama Ljubljana jo je režiral Ivica Buljan, stari znanec družinskih kronik. Dogajanje sledi zgodbi o rodu Santinijev iz Žirovnice, pospremljeno je z razstavo Kapital 2018 kolektiva Irwin, ki je pomemben scenografski element, saj v kombinaciji z videom (sonda 57 + Toni Soprano Meneglejte) ustvarja močno in prepoznavno vizualno podobo.

Zgodba se začne v zadnjih desetih letih 19. stoletja in konča po osamosvojitvi leta 1991, spremlja pa usodo dvajsetih članov družine Santini, razpeto na dobro stoletje, pet držav in tri sisteme. Zgodbo pripoveduje vsevedni in vseprisotni pripovedovalec Kronist (Marko Mandić), ki dogajanje sproti postavlja v časovni in geografski kontekst.

V številno igralsko zasedbo, sestav­lja jo kar dvaindvajset igralcev, je vključen tudi skoraj celoten tretji letnik študentov dramske igre, in to kot popolnoma enakovreden del ansambla, vsak zase in kot kolektiv svoje debitantske nastope opravijo z odliko.


V številno igralsko zasedbo, sestav­lja jo kar dvaindvajset igralcev, je vključen tudi skoraj celoten tretji letnik študentov dramske igre, in to kot popolnoma enakovreden del ansambla, vsak zase in kot kolektiv svoje debitantske nastope opravijo z odliko.
To je zgodba, ki se je do neke mere zgodila marsikateri slovenski družini. Je faktografsko točna, jasna in z izčiščeno linijo, ki ne pretirava v zapletanju in patetiki ter ni ideološko zaznamovana, saj je posredno kritična do vseh sistemov. Še najboljši pridevnik za opis zgodbe je, da je življenjska. Dogajanje se začne z družinsko tragedijo, ko se zaradi nesrečne ljubezni ubije najstarejši sin žirovniških posestnikov Antona (Janez Škof) in Katarine (Veronika Drolc) Santini, Anton mlajši (Gal Oblak). To je samo eden izmed samomorov, ki se zgodijo v tem rodu. Kmalu po tem v Trstu v spanju umre Željko, Antonov in Katarinin vnuk, sin njunega mlajšega sina Iva (Klemen Janežič) in njegove žene Marije (Pia Zemljič). Zatem se z otroki vrnejo iz Trsta v rodno Žirovnico, kjer naj bi Ivo prevzel posest in gostilno. Žal se kmalu po selitvi začne prva svetovna vojna in Ivo je poslan na fronto v Prago, s seboj vzame sina Vladimirja (Aljaž Jovanović). Iz vojne se Ivo vrne psihofizično poškodovan ter zakocka velik del družinskega premoženja, zaradi česar naredi samomor. Marija ostane sama s štirimi otroki, njihova družina se širi in nekaj časa živijo v stabilnih razmerah. Leta 1939 se zgodijo nove trpke izkušnje, začne se druga svetovna vojna in ubije se še Marijin sin Bogdan (Andraž Harauer), ki je vse življenje trpel za duševnimi motnjami. Med žrtvami tretjega rajha je tudi družina Santini, saj Marijino hčer Armelo (Maša Derganc) z zaročencem Leonom (Nik Škrlec) in njuno komaj nekaj mesecev staro hčerjo Nastjo (Saša Pavlin Stošić) odpeljejo v taborišče, iz katerega se Leon ne vrne, Nastjo pa zaznamuje za vse življenje, z njenim samomorom v New Yorku se uprizoritev tudi konča. Zanimivo je, da so na odru prikazani samo samomori, o smrtih naravnih vzrokov je samo govor. Vsi samomori so prikazani umetelno, z nujnimi elementi realizma (Nastja na primer gola stoji v bazenu, medtem ko jo Kronist poliva z mrzlo vodo). Prav tako Kronist vsako žrtev samomora popiše – njihova oblačila da v plastično vrečko, jo zalepi in nanj napiše ime žrtve ter letnico rojstva in smrti.

Drugi del predstave, ki se začne s padcem nacizma in zmago Osvobodilne fronte, je lahkotnejši, tudi zaradi toka zgodovine, prav tako pa zaradi režijskih prijemov, ki se poigravajo s prepletanjem žanrov, govora, drže in kostumografije (kostumografija Ane Savić Gecan realistično sledi razrednemu sloju in modi časa). Iz zadržanosti in tragike prvega dela, polnega smrti in vojnih travm, spremljamo upanja poln vstop v novo skupno državo, odraščajoče Nastjo, Nasto (Julija Klavžar), Iva (Luka Bokšan) in Vlasto (Lara Fortuna), seveda ne gre brez hommagea avtorju, saj je metagledališko uprizorjena tudi Slovenska apokalipsa, kultna pesem, ki jo je leta 1968 Ivo Svetina objavil v časopisu Tribuna in bil zaradi njene vsebine kazensko preganjan. Ta prizor v duhu študentskih gibanj iz leta 1968 odigrajo samo študentje, v igri pa pokažejo močnega kolektivnega duha in energijski naboj.

Uprizoritev spremlja glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki nudi žanrsko raznovrstno podlago odrskemu dogajanju. Od začetne predvajane klasične glasbe postaja čedalje bolj živa in kasneje odpeta v živo, seveda pa vseskozi ostaja umeščena v časovni kontekst – ob koncu druge svetovne vojne pojejo partizanske­ pesmi, pozneje pa komade iz popularne kulture. Marko Mandić recimo zapoje pesem Light My Fire skupine The Doors.

Odličen dramaturški prelom (Mojca Kranjc) se zgodi proti koncu predstave, ko Kronist pokliče na oder vse like, tako žive kot mrtve. Rod je ponovno združen, vsak ima na rokah napisano svojo starost ob smrti. Kot na vsakem pikniku tudi tukaj sledi fotografiranje zbranih,­ k čemur spodbuja občinstvo Kronist, ki daje igralcem napotke, v kakšnem vrstnem redu naj bodo postavljeni. Ta gesta da občinstvu dejanski vpogled v obsežnost družine Santini, saj je to edini trenutek predstave, ko so vsi skupaj na odru.

Nasploh je to izjemna celostna uprizoritev, polna igralskih presežkov, natančnih dramaturških in režijskih premislekov, z ritmom, ki ne popusti in cele tri ure drži gledalca v dogajanju.