Ocenjujemo: Zastave - Mož - Slepota

Zgolj želja odrskega prikaza »čim več Zupana« ne more biti tehten razlog za združevanje treh raznolikih iger, pa čeprav smo se ob pretekli obletnici njegovega rojstva ozaveščali neupravičene pozabe dramskega dela, ki danes živi predvsem na papirju. Priredba režiserja Mareta Bulca je verjetno izhajala iz namena, da se ideje posameznih iger razprejo in omogočijo globlji vstop v razumevanje oseb, ki pri Zupanu še zdaleč niso enoplastne, temveč sestavljene iz različnih, tudi med seboj sprtih jazov. A zdi se, da je kolaž nastajal kot eksperiment, pri katerem naj bi z izpostavljanjem prepletov med tremi zgodbami ta večplastnost vzniknila sama od sebe.

Povezav med izbranimi igrami – Atentator in kralj, Črvi in Bele rakete lete na Amsterdam – ter pesmimi iz Zupanove zbirke Polnočno vino, po katerih je uprizoritev tudi naslovljena, ni težko spregledati. Bulc jih izkoristi v vešči kombinatoriki dogajanja, oseb in njihove igralske zasedbe, a ta uprizoritev poganja predvsem na nivoju tehnične zgradbe, celota pa ne preseže seštevka idej posameznih iger, kvečjemu jih zavoljo združevanja in ponekod umetnih povezav zreducira.

Paradoksno banalizacija v največji meri doleti prav zgodbo igre, ki jo Bulc postavi kot osrednji povezovalni moment – igre Atentator in kralj, ki jo v družinskem amaterskem gledališču pod režijskim vodstvom Bosove mame (Saša Pavček) vadijo liki iz ostalih dveh iger.

Eksplicitno vzpostavljena fiktivnost te igre o zadnji noči kralja in njegovega atentatorja, komedijanta, namiguje, da načelnost v obstoječem svetu enostavno ni možna. Bojan Emeršič kot Kralj in Bosov oče vzporeja oblast in generacijo staršev, zapisano lažni meščanski morali. Atentatorja-komedijanta, ki ga prav lastni etični imperativ kar dvakrat zapiše smrti, igrata Bos iz Črvov (Klemen Janežič), mladostniški upornik proti konvencijam generacije staršev, ki je na svoje nekdanje ideale pozabila, ter Brumen iz Belih raket (Jurij Zrnec), katerega »upor« se je zamaskiral v nekonformizmu bohemsko umetniškega odpadnika. Kar jih definira, je njihova nezmožnost sprejetja družbene hipokrizije, in ta jih vodi v propad. Kot z uglasbeno poezijo privlačno (skladatelj Boštjan Narat) prikaže uprizoritev, jih je ubila oblast (Zastave), izkrivljena informacija ali pomota (Mož) in zaslepljenost (Slepota).

To sečišče v zasnovi predstavlja močno idejo, ki zrcali tudi Zupanovo (čeprav vnaprej obsojeno na neuspeh) stopanje na stran močnih likov, zvestih sebi in ne družbenim konsenzom ali kakršnim koli ideologijam, zato tudi samosvojih, kritičnih in upornih. V uprizoritvi pa ta središčna os, uprizorjena kot ljubiteljsko preigravanje s posvojitvijo amaterske igre, naivnosti, vnosi osebne distance in komično nezainteresirane lahkotnosti razpade v komični skeč, ki razrahlja mrežo povezav ter like večinoma zapre v svetove svoje izvorne igre.

Končna odrska podoba je tako bližje filmsko kadriranemu mozaiku zgodb, ki na trenutke preplete posamezne usode, v glavnem pa ostaja pri vzporednosti zgodb. Črvi izstopijo z idejnim bojem, Bele rakete s povsem ločeno samosvojo in duhovito ljudsko interpretacijo eksistenc brez upanja, Kralj in atentator z neke vrste karikirano satiro. Ta uprizoritvena raznolikost razlomi občutek celote in do konca pripelje le idejo, da smo vsi svoj lasten svet, ki se z drugim ne more srečati.