Tiskane izdaje
Janez Janša je eden tistih režiserjev, ki se izbrane teme vselej loti s skoraj naivne pozicije, s pozicije čudenja. Zraka! je minimalistična predstava, ki razčlenjuje nekaj tako običajnega in samoumevnega, kot je zrak. Režiser ta nevidni naravni element najde v telesih svojih igralk in iz njega gradi netipičen glasovni svet.
V prvem delu predstave, ki se odvija v čisti temi, igralci pa ustvarjajo glasove in ritme z dihanjem za temno zaveso, je zrak orodje: z njegovo pomočjo nastopajoči spuščajo stokajoče glasove, z njim skoraj po živalsko sopejo. V njihovem joku in smehu vse do krohota je ponovno glavni akter zrak, do katerega prihajajo oziroma ga morajo pravočasno zajeti hlipajoče ali smejoče se igralke.
Poleg tega nastopajoči z dihanjem ustvarjajo poseben ritem – ta mestoma spominja na zvok lokomotive, mestoma na privlačen ritem iz kakšne popevke. Avtor teh dihalnih kompozicij je Boštjan Narat, sicer tudi dramaturg predstave, poleg njega in Janše sta avtorici predstave tudi Irena Preda in Irena Tomažin.
V prvem delu torej režiser ob izjemnem fizičnem naporu igralk izkleše različne glasovne figure zraka. Ob tem se je gledalec v čisti temi primoran soočiti z lastnim zrakom in dihanjem – v skoraj meditativni atmosferi šele postane pozoren na eno osnovnih bioloških funkcij in težo prezence lastnega telesa.
Drugi del predstave osvetli akterke na odru, ki smo jih doslej le slišali. V njem se nadaljuje preiskovanje fenomena zraka; pred nami je nekakšen dihalni zbor deklet, ki s strogo določenim, odmerjenim dihanjem ustvarjajo glasbeno delo. Tu je operna pevka Irena Preda, ki – tako se zdi – »prežvekuje« zrak, dokler ga ne izpelje v presunljiv soprano.
V preiskovanju, kaj vse se da početi z zrakom ali pa kaj zrak počne s človeškimi organi, kot so usta, glasilke, sapnik, pljuča itd., gre morda še najdlje tisti del, v katerem Irena Tomažin in Irena Preda druga drugi pihata v na široko odprta usta, dokler se v ustni votlini ne porodi zvok. Obe igralki in performerki sta v tem impresivnem delu predstave postavljeni v vlogo piščali.
Janša tudi v drugem delu poskuša do kraja pripeljati pojem zraka, a zdi se, da – paradoksalno – z osvetljenostjo predstava izgubi nekaj šarma, napetosti in misterioznosti prvega dela, kjer je bil gledalec prepuščen le glasovnim izrazom zraka in lastnim fantazmam, ki so jih ti priklicali. S »sliko«, z »vizualno« dopolnitvijo, se ta skoraj mistični element prve polovice razgubi, tako se zdi naposled konec predstave prehiter in manj učinkovit (kot začetek).
A predstava je inspirativna tudi zato, ker ohranja stik z gledališko ali performativno tradicijo, ki postavlja nenavadna vprašanja, eksperimentira z osnovnim gledališkim dispozitivom (kaj je reprezentirano na odru, kakšno je razmerje do gledalcev) in dobesedno sredi praznine zraka izdolbe nov univerzum.
Angleški prevod predstave Nekaj je v zraku (Something's in the Air) dobro podčrta, kako režiser sprevrača dojemanje uveljavljenih pomenov zraka, kako iz nečesa banalnega zgradi umetniški dogodek. V predstavi tako nič ne obvisi v zraku: v njem, iz njega in na njem dobesedno nekaj je.
