Od dramaturške in producentske do režiserske kariere

Po premieri Evripidove Alkestide v Dubrovniku bo sedaj na oder madridskega Teatro Español postavila delo britanskega dramatika Henryja Naylorja Odmevi

Objavljeno
02. oktober 2019 12.25
Posodobljeno
03. oktober 2019 09.29
V drami Odmevi bosta nastopili Nur al Levi in Silvia Abascal. Foto arhiv Teatra Español
»S Tomažem sem delala več kot štirideset let, skupaj sva umetniško odraščala in razvijala gledališki rokopis, vedno v dialogu. Oba sva polno, brezkompromisno in iskreno 'živela' gledališče, zato tudi moje samostojno delo ne more biti drugačno,« je povedala Livija Pandur. Doslej smo jo poznali predvsem kot dramaturginjo in producentko, zdaj pa se je povsem uveljavila kot režiserka, v Madridu že potekajo vaje za predstavo Ecos.

Če se je pri režiji drame Brezmadežna Colma Tóibína v mariborski Drami še zdelo, da je po bratovi smrti dokončala njegov projekt, ki je bil nekakšen hommage Tomažu Pandurju, podobno velja za predstavo Simfonija otožnih pesmi in balet Lovec na sanje, je zdaj ta faza mimo. »Občutek, da je gledališče, ki sva ga soustvarjala s Tomažem, pustilo sledi in vplivalo na ljudi, je eden od razlogov za nadaljevanje dela. Začrtala sem si svojo pot, seveda pa se še naprej ukvarjam s temami, ki me zanimajo in vznemirjajo,« je dejala. Pred kratkim je bila v Dubrovniku premiera Evripidove drame Alkestida v njeni režiji, v madridskem Teatru Español pa bo postavila na oder delo britanskega dramatika Henryja Naylorja Odmevi (Echoes oziroma špansko Ecos).


Soočanje z izgubo in lastno smrtnostjo


»Z adaptacijo Evripidove drame,­ ki je med vsemi njegovimi dramami najbolj skrivnostna in nedorečena, sva z Lado Kaštelan sestavili novo dramsko strukturo, jo brali na novo, z današnje perspektive, iz osebne izkušnje, kot svojevrsten eksperiment. Govori o soočanju z lastno smrtnostjo in izgubo, o mejni situaciji, kjer se preizprašuje vse, kar smo ali nismo, kjer se preizkušajo meje ljubezni. Kaj bi se zgodilo, če bi lahko dali svoje življenje za nekoga drugega? Kaj bi se zgodilo, če bi lahko sprejeli tuje življenje namesto svojega? Kaj bi se zgodilo, če bi se lahko vrnili od mrtvih? Kakšne so posledice in kakšna je cena? Je bolj pogumno ostati ali oditi? Vse to so neusmiljena vprašanja, na katera je edini ultimativni odgovor molk,« je poudarila režiserka, ki je tokrat­no Alkestido označila za osebo v sobi mrtvih, ki v ekstatičnem stanju opazuje življenje brez sebe ter spregovori o vsem, kar vsi le slutimo.

Za osrednjo protagonistko uvodne predstave v Gledališču Marina Držića v Dubrovniku je izbrala igralko Katarino Stegnar. »Kot igralka je ranljiva in krhka, a hkrati neverjetno močna, sugestivna, transformabilna. Mislim, da smo ustvarili predstavo, ki ima v narativnem smislu svojevrstno poetiko, drugačno od predstav, ki jih je bilo občinstvo v tem gledališču navajeno. Opažam, da je v gledališču pravzaprav čedalje manj prostora za subtilno, poetično naracijo, za kontemplativnost, da je na odrih, prežetih z grobostjo, brutalnostjo, celo vulgarnostjo, dostikrat vsaka dovršena oblika vsebine podvržena določeni ira­cionalni averziji, kot da bi se ljudje hote ali nehote zbali izčiščenosti ali dovršenosti, ali dramaturgije pogleda, ki odkriva lepoto,« je poudarila Livija Pandur.


Zloraba žensk


Henry Naylor je bil dolgo znan predvsem kot satirik in pisec komedij, v zadnjem obdobju pa se ukvarja s precej manj lahkotnimi temami. Drama Zbiralec (The Collector) je temeljila na zlorabah v zloglasnem iraškem zaporu Abu Graib, trilogija Arabske nočne more (Arabian Nightmares) pa se posveča analizi družbe na ­Bližnjem vzhodu po 11. septembru 2001. V ta okvir spada tudi večkrat nagrajeno besedilo Odmevi, španska različica v režiji Livije Pandur bo v veliki dvorani Teatra Español premierno uprizorjena 14. novembra.

Po režiserkinih besedah tekst odpira eno izmed največjih tem od antike do danes, in sicer zatiranje in zlorabo žensk v kolonialnih in patriarhalnih političnih sistemih, zlasti v okviru verskega kolonializma nekdanje viktorijanske Anglije in sodobne Islamske države (IS). Naylorjeva drama postavlja v ospredje Tillie (igrala jo bo Silvia Abascal) iz viktorijanske dobe in Samiro (igralka Nur al Levi je nastopila že v madridskem Hamletu Tomaža Pandurja), študentko muslimanskega porekla, ki živi v Angliji. Režijski in idejni koncept uprizoritve umešča obe tragični usodi v »pokrajino zasmrtja, zapuščenega bazena, kjer so sledovi vode in s tem življenja izginili. Njun upor, ki ga je tankočutno in brezkompromisno, hkrati pa resnično in surovo zapisal Naylor, zrcali še vedno trajajoč nenehen boj za ženske in človekove pravice nasploh, zrcali tragedijo neštetih žensk, ki se upirajo brutalnemu nasilju ne glede na barvo kože, veroizpoved ali spolno ­usmerjenost.«

Čeprav je med njunima zgodbama preteklo 175 let, po besedah Livije Pandur osupljive zgodovinske vzporednice razkrivajo, kako je podoben vzorec nasilnega patriarhata spolnih zlorab in brutalnega šovinizma zasužnjil ženske v biopolitične namene v dozdevno tako različnih režimih, kot sta britanski imperij in Islamska država. Britanska vzhodnoindijska družba je konec 19. stoletja nudila brezplačna potovanja v Indijo ženskam, ki so bile pripravljene postati žene njihovih administratorjev in upravnikov. Več kot stoletje pozneje je Islamska država omogočala vstop v tedanji sirski kalifat mladim Angležinjam, ki so bile pripravljene postati žene ali priležnice džihadistov.


Slovenska ekipa v Madridu


Ekipa, ki sodeluje pri nastanku predstave, je večinoma slovenska. Avtorska glasba je delo dua Silence (Primož Hladnik, Boris Benko), dramaturg je Tibor Hrs Pandur, sodelavec Branko Jordan, oblikovalka svetlobe pa Vesna Kolarec. Livija Pandur je poudarila, da je bil pomembna inspiracija tudi opus dokumentarnih fotografij Delovega fotografa Jureta Eržena, ki je bil v zadnjih letih v središču številnih vojnih žarišč in njihovih posledic.