Ojdipova neznosnost bivanja

Če sta Kralj Ojdip in zlasti­ ­Antigona na slovenskih odrih­ pogosto uprizarjana­ – prva ­ljubljanska uprizoritev ­Antigone v prevodu Cvetka Golarja je bila že leta 1912, zadnja lani v ljubljanski Drami –, se ­tretjega dela Sofoklejeve tragedije o Tebanski kraljevi družini Ojdip v Kolonu do zdaj pri nas ni lotil še nihče. To vrzel zapolnjuje mariborska Drama, kjer bodo besedilo premierno uprizorili v režiji Diega de Bree.

Zadnjo ohranjeno atiško tragedijo je Sofoklej, eden treh velikanov grške dramatike, napisal v visoki starosti devetdesetih let. Tekst po besedah prevajalca Kajetana Gantarja izstopa po treh presežnikih – je najobširnejša med ohranjenimi grškimi dramami, zadnja med ohranjenimi grškimi tragedijami in ne nazadnje med vsemi najbolj doživeta, prežeta s subjektivnim lirizmom, v njej bolj kot v drugih slutimo odmeve avtobiografskih doživetij in pesnikovih značajskih potez. Ojdip v Kolonu ni več junaški rešitelj Teb in pravični kralj, temveč očetomorilec in krvoskrunec, slepi begunec ter ponižani pregnanec in brezdomec, ki s svojo prekleto krvjo prinaša nesrečo in strah.

Morje gorja

Spoznanje samega sebe ga je peljalo iz nevednosti v vednost, od izdrtja odprtih oči, ki so gledale, a niso videle, do preroške slepote. Pod nepredstavljivo težo sramu in ponižanja se je primoran odmakniti s svetovnega prizorišča v globino neznane pokrajine, po kateri tavata z Antigono, dokler ne prideta v obljubljeno deželo, v gaj Evmenid pri Kolonu, kjer se bo, kot mu je obljubil Apolon, končalo njegovo morje gorja. A ko se začno nad njim zbirati oblaki preteklosti, ki privihrajo iz njegovega »prejšnjega življenja«, se v dramatičnih zasukih odvrti še poslednja drama njegovega življenja, odvrti se Ojdip v Kolonu, mit o popolnem sesutju jaza.

Diego de Brea, ki je tudi avtor scenografije, je svoj režijski koncept zasnoval na interpretaciji besedila, po kateri Ojdip, tako kot Kristus, na zadnji postaji sprejema nase kelih, usodo, prerokbo, trpljenje, življenje in smrt. Dejal je, da je Ojdip v tem tekstu tipičen antijunak, ki začne z dna, saj je že na začetku razorožen junaštva in funkcij, je samo še slepi begunec po lastni volji. Zaradi porazov, zmotnih presoj, arogance, moči (ki se je nato pokazala za nemoč) teža bivanja postane prevelika, zato se zavestno odloči za odhod. Za seboj pusti vse, kar je predstavljal, in odide na pot v svobodo, to osvoboditev pa drago plača.

Homo faber

Ojdipova neznosnost bivanja je tako velika, da je prisiljen končati vse znane poti in vstopa na neznano območje. A konec ni samo osvoboditev, smrt od človeka vedno zahteva razrešitev vseh stvari, ki jih nosi življenje. Ojdip je namreč v svoji prejšnji poziciji predstavljal absolutno moč, zato so od njega odvisni ljudje po izgubi te moči v trenutku izgubljeni. Bil je »homo faber«, primer uspešnosti, ideal vladarja in očeta, bil je absolut, bil je vse, o čemer ljudje sanjarimo, imel je vse, o čemer mislimo, da prinaša srečo, a s spoznanjem sebe je prišel do zavedanja, da je bilo v tej sreči polno zmot, da je bila vsa njegova moč v resnici brezpredmetna in nična.

Po besedah Diega de Bree gre v tej drami predvsem za poseg v zasebno življenje, saj Ojdip ni več niti javna niti politična oseba. »Neverjetno, koliko trpljenja se skriva v družinskih odnosih in kako se z lahkoto raje odločimo za nedelovanje, za pasivno sprejemanje, za nošenje bolečine kot pa za prestop. Ojdip s svojim odhodom vse bližnje kastrira, ker so bili v času njegovega vladanja navajeni delovati skozenj. In tukaj se zgodi sesutje mita o človeku, ki je bil absolutni nosilec družine in države, ki ima sposobnost poganjanja sebe do neba, prek vseh mej. In zato, ker pade z vrha, je padec na dno toliko večji in strahotnejši,« je dejal režiser.

Položaj Ojdipa, ki pritava v Kolon, je po mnenju dramaturginje Diane Koloini radikalen, docela na robu oziroma že potisnjen čezenj. A morda niti ni tako izjemen, vsaj ne neznan, gotovo pa ne nepomemben za razumevanje človeške kondicije v sodobnem svetu – živeti še po končni katastrofi, nikjer najti mesta zase, biti izmeček sveta in lastnih stremljenj. Te situacije so nam prepoznavne (najbolj natančno jih je verjetno izpisoval Beckett, prepoznavamo pa jih tudi v konkretnih zgodbah iz aktualnega sveta) in morda prav tu lahko ugledamo najgloblje dno današnjega človeštva.

V naslovni vlogi bo nastopil Branko Šturbej, ki je nazadnje gostoval v Mariboru pred desetletjem, ko je uspešno interpretiral Peera Gynta. Pred današnjo premiero je dejal, da mu Ojdip daje upanje, da ob obstoječem absurdnem obstaja še neki vzporedni svet, sicer pa bi se moral vsak izmed nas, tako kot Ojdip v Kolonu, enkrat v življenju soočiti sam s seboj. Ob njem bodo nastopili Ana Urbanc, Nejc Ropret, Mateja Pucko, Jurij Drevenšek, Branko Jordan, Petja Labović in Žan Koprivnik.