Opera o nepovabljeni, neocenjeni, neopaženi ... pesnici

V ljubljanski Operi nocoj premiera dela Tomaža Sveteta z zgodbo Iva Svetine o Adi Škerl.
Objavljeno
24. oktober 2017 12.33
Igor Bratož
Igor Bratož

Deseta opera najplodovitejšega slovenskega opernega skladatelja Tomaža Sveteta z libretom Iva Svetine postavlja na oder zgodbo o pesnici Adi Škerl. Na dramski tekst Iva Svetine se je skladatelj spet vrnil k temi »rehabilitacije« zaničevanih, od aktualne mode takratnega časa in različnih režimov zatiranih in nepriznanih umetnikov, predvsem pesnikov.

S podobnimi izhodišči se je Svete lotil take tematike že v operi Pesnik in upornik, ki se ukvarja s tragično usodo Franceta Balantiča pa tudi z usodno razklanostjo lastnega naroda, tokrat, v svoji deseti operi, pa je uglasbil libreto Iva Svetine, ki govori zgodbo o pesnici, za katero je bila poezija edini mogoč prostor svobode, »košček raja na zemlji«.

Režiserka opere Eva Hribernik pove še več, »tako kot za Sapfo, prvo lirsko pesnico, je bila tudi za Ado potreba po izpovedi čustev tako močna, da so njene pesmi postale smisel njenega življenja. Ada se znajde v sistemu, ki uniči in zaduši njeno hrepenenje.«

Pesniška zbirka Senca v srcu je bila prva zbirka intimistične poezije po drugi svetovni vojni pri nas. Libreto opere Ada se dogaja v času, ko ji je kljub socialistični cenzuri uspelo izdati zbirko liričnih pesmi, čeprav se njen način pisanja ni ujemal s predstavami takratne oblasti o pesništvu.

Tudi tedanja kritika je bila do zbirke izrazito odklonilna – očitali so ji, da je dekadentna in brezidejna. Ko se je pred osmimi leti od pesnice na straneh Dela poslavljal Tone Pavček, je zapisal: »Slovenska književnost ji še ni odmerila pravega ali, če rečem, zasluženega mesta, preglasili so njen glas tisti malo pred njo in oni takoj za njo. Pred njo je bila partizanska lirična trojka Minatti, Levec, France Kosmač, takoj za njo je prišla knjiga Pesmi štirih. Lepo mi je, da lahko zapišem trditev, da je bila Ada Škerlova naša predhodnica v odkrivanju osebne intimistične lirike, tako drugačne od uradno zahtevane poezije.«

Tudi Pavček ni pozabil omeniti, da je bil odziv na liriko v njenem prvencu »hrupen, nepričakovano 'načelen' in oster«. Ko se je pred leti po njenem življenju razgledovala Alenka Puhar, je zapisala: »Večino pesniškega življenja je preživela nepovabljena, neocenjena, nenajavljena, neopažena, nevključena, neponatisnjena, nepohvaljena, neuvrščena, nerecitirana, nenagrajena ... V temni tišini. 'Vse dni smo ujeti v težka molčanja,' intonira to tragično občutje, ta 'mrtvi čas' njena Pesem osamljenih.«

Svetina, so v Slovenskem komornem glasbenem gledališču razložili pred premiero Ade, je v libretu z liki poosebil vse pomembnejše družbene plasti in tipe ljudi njenega časa in okolja: Adina najboljša prijateljica Marta je sicer dobra po duši, vendar hkrati površna, pridobitniško in materialno usmerjena, njen fant Vladimir, udbovski oficir, pooseblja takratnemu režimu in državnemu aparatu najbolj zvest kader, ki zvestobo režimu in izpolnjevanje ukazov postavlja nad vsa etična načela.

Milan, študent medicine, je spet tipičen tip človeka, ki si poskuša vse razložiti z medsebojno prepletenostjo bioloških in psihičnih procesov, Ade ne razume popolnoma, še manj njeno poezijo, vendar jo brezpogojno ljubi in ji stoji ob strani. Njegova prezgodnja smrt poleg zlobne brezsrčne kritike njenih pesmi Ado dokončno zlomi. Mati predstavlja sloj nižjega proletariata, iz katerega Ada tudi izhaja, ob vsej ljubezni, ki jo goji do Ade, je ne razume, se boji za njo in njeno prihodnost, hkrati jo tudi vznemirja reakcija njene najbližje okolice na uničujoče kritike. Osrednja figura v glasbeni drami je, poleg Ade, urednik, nekakšen Kreon, nekdo, ki ljubi Antigono, pa jo mora vendar žrtvovati svojim načelom in, z njegovega stališča gledano, »višjim ciljem« – on je njen rabelj in zaveznik hkrati.

Genialni sklep

V zadnji sceni skozi genialno Svetinovo potezo, neke vrste »deus ex machina«, pride na oder Sapfo: Ado pozove, naj se vrne med njene deklice in se strmoglavi s pečin.

Režijo Ade, ki je nastala v sodelovanju Slovenskega komornega glasbenega gledališča in SNG Opera in balet Ljubljana, podpisuje Eva Hribernik, dramaturgijo Katja Gorečan, delo izvaja Komorni ansambel SKGG. Razdelitev vlog: Katja Konvalinka (Ada), Barbara Sorč (mati), Irena Yebuah Tiran (Sapfo), Tajda Jovanovič (Marta), Klemen Torkar (Vladimir), Rok Bavčar (Milan), Anton Habjan (urednik).