Po viharnih, kaotičnih obdobjih končno stabilnost

Ob 100 - letnici SNG Maribor bo Cankarjev dom januarja v znamenju mariborskih baletnih, opernih in dramskih predstav

Objavljeno
11. januar 2019 12.54
Posodobljeno
12. januar 2019 08.55
»Sobivanje treh umetniških enot pod eno streho ustvarja specifično energijo, ki jo med slovenskimi gledališči lahko najdete samo v Mariboru,« je poudaril Vili Ravnjak. Foto Tadej Regent
»Danes se v Ljubljani ne predstavljamo zato, ker bi si želeli­ samopotrditve in priznanja prestolnice, umetniške samozavesti smo si v zadnjih letih pridobili dovolj, tudi s številnimi mednarodnimi nagradami in gostovanji. Razmerje­ med središčem in obrobjem se je temeljito spremenilo, edino, kar šteje, je kakovost,« je ­poudaril Vili Ravnjak.
 
»Nekateri še danes razmišljajo, da se dobra umetnost in kultura v Sloveniji lahko dogajata samo v Ljubljani, vendar je to zastarelo, preživeto prepričanje,« je pred velikim dvotedenskim gostovanjem mariborske Drame, Opere in Baleta v Cankarjevem domu povedal Ravnjak, dramaturg in dolgoletni direktor mariborske Drame pa tudi izjemen poznavalec zgodovine naše največje kulturne institucije.

Za nami je osemdeset turbulentnih let, redki in kratki so bili trenutki visoke umetniške ustvarjalnosti, ste zapisali v zborniku o zgodovini SNG Maribor pred dvajsetimi leti. So razmišljanja ob stoletnici drugačna?

Ta moja izjava se nanaša na stalno iskanje preživetvenih strategij, redka so bila obdobja, ko so bile razmere finančno in kadrovsko vsaj znosne. Že začetki leta 1919 so bili nenavadni: Hinko Nučič je spomladi leta 1919 prevzel gledališče kot zasebnik v zakup, mesto mu je dalo vedeti, da dotacij ne bo in da naj dejavnost financira z vstopninami, kar se je hitro pokazalo za ­nemogoče …

… čeprav je to bila velika produkcija. V eni sezoni so postavili na oder neverjetnih petdeset premier.

Ti standardi so bili neprimerljivi z današnjimi. Pravzaprav so igralci imeli le nekaj dni časa, da so se seznanili z besedilom in likom, ki naj bi ga igrali. Režiserji so bili le usmerjevalci odrskega prometa. Osrednjo vlogo na predstavi so imeli šepetalci. Nekaj let so uprizarjali tudi operete, vendar je bilo to finančno še težje izvedljivo. Sredi dvajsetih let je mariborsko gledališče dobilo status pokrajinskega in si s tem zagotovilo določeno finančno podporo države, a so bile težave s financiranjem tudi po letu 1945, položaj se je pravzaprav dokončno uredil šele leta 2003, ko sta bila končana projekt gradnje nove dvorane in obnova starega gledališkega poslopja, ki je trajala kar 27 let, ministrstvo za kulturo pa je prevzelo ustanoviteljstvo in s tem financiranje. Zadnjih petnajst let so pogoji za ustvarjanje SNG Maribor dobri, k temu je pripomoglo tudi stabilno in dolgotrajno vodstvo direktorja Danila Roškerja, zato so tudi moji sedanji občutki drugačni, veliko bolj pozitivni kot ob ­osemdesetletnici.

Navajate tudi manjvrednostni kompleks mariborskih gledališčnikov do ljubljanskega gledališča v obdobju med obema vojnama. In vendar so v Ljubljani takrat poskusili prek Beograda doseči ukinitev mariborske konkurence?

Razloga za več desetletij trajajoč manjvrednostni občutek sta dva. Prvi je povezan s finančnimi in kadrovskimi težavami. V ljubljanski Drami so imeli igralci status državnih uradnikov in solidne plače, tudi denarja za produkcijo je bilo sorazmerno veliko, medtem ko so se morali Mariborčani nenehno spopadati z revščino. Medvojna zgodba je žalostna; prošnjo mariborskega gledališča za državno dotacijo so v Ljubljani poskusili izigrati in prepričati centralno vlado, naj raje nameni denar njim, ker v Sloveniji ne potrebujemo dveh gledališč. V Beogradu so bili dovolj modri, da so takšne zahteve zavrnili in mariborskemu gledališču priznali status pokrajinskega, s čimer so dobili določeno dotacijo, ki pa je bila za več kot polovico nižja od ljubljanske. Drugi razlog za inferiornost je umetniški, saj so bili v ljubljanskih krogih prepričani, da je Maribor provinca, v kateri dobrih predstav ne morejo ustvarjati.
To se je spremenilo z gostovanjem mariborskih gledališčnikov v ljubljanski Drami leta 1938 in 1941. s Cankarjevim Kraljem na Betajnovi in dramo Na dnu Maksima Gorkega v režiji Jožeta Koviča; v obeh uprizoritvah so mariborski igralci pokazali mojstrsko obvladovanje psihološkega realizma. Takrat so v Ljubljani med občinstvom in v kritiških krogih spoznali, da se po estetski plati mariborsko gledališče razlikuje od ljubljanskega, vendar kljub temu dosega vrhunske rezultate.

Čeprav je bilo treba leta 1945 na novo sestaviti ansambel?

Takratna republiška kulturna oblast ni hotela obnoviti predvojnega dramskega ansambla, vodstva pa ne zaupati upravniku Radovanu Brenčiču, ki je mariborsko gledališče vodil od leta 1922 do 1941. Namesto njega so imenovali gledališko neizkušenega književnika Ludvika Mrzela, dramski ansambel pa sestavili iz profesionalnih in amaterskih igralcev, nabranih z vseh koncev in krajev. Tako je nastal umetniško in kadrovsko nehomogen ansambel, kar se je poznalo še več desetletij. Nasprotno so v ljubljanski Drami obnovili predvojno umetniško ekipo ter ji s tem že na začetku omogočili boljše pogoje. Več sreče pri kadrovanju je imela povojna mariborska Opera, ki so jo v prvem desetletju vodili izkušeni glasbeniki Anton Neffat, Demetrij Žebre in Ciril Cvetko.

In vendar je nevarnost ukinitve nenehno grozila prav mariborski Operi.

Zlasti kritična so bila šestdeseta leta, saj so se vedno znova pojav­ljale ideje o združitvi mariborske in ljubljanske Opere, kar seveda pomeni, da bi ostala le tista v Ljubljani. Na srečo se tovrstne ideje, ki jih je občasno slišati še danes, niso uresničile. Mariborska Opera je danes v odlični formi in ustvarja predstave, ki v marsičem presegajo ljubljanske. Da ne govorim o škodi ob morebitni ukinitvi Baleta. Maribor je danes po zaslugi Edwarda Cluga in Valentine Turcu ter baletnega ansambla trdno umeščen na evropski baletni zemljevid.

Iz šestdesetih let je tudi tragikomična epizoda z uvedbo ­samoupravljanja.

Poskus, prvi v tedanji Jugoslaviji, da bi v gledališču uvedli samo­upravljanje, je naredil veliko škode mariborskemu gledališču. Lokalni politiki so bili bolj papeški od papeža, hoteli so se postaviti s pravoverno normativno domislico, končni rezultat pa je bil skoraj popoln kaos. O vseh zadevah, vključno z repertoarjem, so odločali takšni in drugačni sveti, umetniški direktor je bil le koordinator. To se je zavleklo v osemdeseta leta, ko sem kot tedaj najmlajši umetniški direktor na območju Jugoslavije prevzel vodenje Drame. Zgodba s samo­upravljanjem se je končala leta 1988, ko je mariborska občina imenovala začasno prisilno upravo, da bi rešila nakopičene organizacijske in druge probleme.

Turbulentna obdobja so zaznamovala tudi nihanja v izboru repertoarja. Večino časa je veljala maksima 'za vsakogar nekaj', torej distanca do programske profiliranosti, občasno pa je dominirala bodisi izrazito poljudna in ljudska bodisi sofisticirana, hermetična in spektakelska forma.

Iz zgodovine vemo, da se nagovarjanje zgolj določenih segmentov občinstva dolgoročno ne obnese. Tovrsten ekskluzivizem se praviloma konča porazno. Ker je SNG Maribor edino gledališče v mestu, je njegova naloga izpolniti pričakovanja različnih ciljnih skupin. Mislim, da Drama, Opera in Balet to poslanstvo zdaj zelo dobro izpolnjujejo.

Čeprav je bila prav dvodomnost SNG Maribor s koeksistenco Drame in Opere večni vir napetosti in konfliktov.

Tako je bilo do postavitve nove dvorane leta 1994, kar je razumljivo. Na starem odru so se gnetle dramske, operne in baletne predstave, kar je bil stalen vir antagonizmov ter organizacijskih in logističnih zapletov. Je pa takšna koncentracija lahko tudi pozitivna. Večkrat so na primer plesalci ali glasbeniki sodelovali v dramskih predstavah, pred vojno pa so dramski igralci velikokrat nastopali v operetah, občasno so nastale tudi skupne uprizoritve. Sobivanje treh umetniških enot pod eno streho ustvarja specifično energijo, ki jo med slovenskimi gledališči lahko najdete samo v Mariboru.

Balet ima že dolgo trdno vodstvo, prav tako Opera s Simonom Krečičem, Dramo je prevzel renomiran režiser Aleksandar Popovski, igralski ansambel je pomlajen. Razmere se zdijo dokaj stabilne.

Zagotovo. Mislim, da stabilno obdobje traja že več kot desetletje; ker so materialni pogoji za delovanje gledališča urejeni, se lahko veliko bolj mirno kot nekoč posvečamo umetniškemu delu. Igralski ansambel je doživel dve pomladitvi, prvo pred desetletjem, drugo v zadnjih dveh sezonah. Nastajajo dobre predstave, ki žanjejo uspehe doma in na gostovanjih v tujini.

Z dvotedenskim gostovanjem v Ljubljani pod naslovom Maribor je naš! boste v ponedeljek začeli proslavljati okroglo obletnico, kar je lepa gesta Cankarjevega doma, čeprav se zdi slogan nekoliko nenavaden.

Predvidevam, da je direktorica Uršula Cetinski imela v mislih politično parolo oziroma slogan, ki je odmeval v Maistrovih dneh leta 1918 in 1919 tudi v Mariboru. To je res lepa gesta, ki smo je zelo veseli. Slovesnosti v Mariboru se bodo začele jeseni, pripravili bomo zgodovinski zbornik in razstavo o zgodovini mariborskega gledališča, določena je tudi že uvodna predstava nove sezone, drama Grmače Daneta Zajca. Režirala jo bo režiserka najmlajše generacije Nina Rajič Kranjac, kar bo imelo prav tako simbolen pomen.