Pogum in samozavest mlade generacije dramatikov in dramatičark

Tokrat v ospredju tudi problematika finančne in sistemske podpore slovenski dramatiki ter prva rezidenca dramskega pisanja

Objavljeno
26. marec 2019 12.30
Posodobljeno
27. marec 2019 10.03
Teden slovenske drame se bo nocoj začel s predstavo Ob zori v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in režiji Žige Divjaka Foto Nada Žgank
»Vlade se menjavajo, ministri ­prihajajo in odhajajo, umetniška,­ gledališka ustvarjalnost pa vztraja­ in niti nenehno nižanje programskih sredstev je ne vrže iz tira.« Tako je Mirjam Drnov­šček, direktorica Prešernovega gledališča Kranj (PGK), komentirala slovenski gledališki utrip pred današnjim začetkom Tedna slovenske drame v Kranju.

Letos je sredstev od ministrstva za kulturo nekoliko manj, zato pa je obljubljen velikodušnejši prispevek za prihodnje leto, ko bo festival praznoval petdeseto izdajo. Ob vseh drugih pozitivnih aspektih festivala je direktorica kranjskega gledališča prepričana tudi o pomembni vlogi festivala pri dvigu števila uprizoritev slovenskih dramskih besedil v tujini. Vendar je Mirjam Drnovšček prepričana, da bi bilo mogoče za promocijo slovenske dramatike narediti bistveno več, če bi dobili dodatna sredstva za prevajanje slovenskih dramskih besedil in njihovo promocijo v tujini in če bi bila na voljo tudi sredstva, da bi lahko zaposlili sodelavca, ki bi se s tem sistematično ukvarjal.

Podobno meni Marinka Poštrak, dramaturginja in vodja umetniškega oddelka v PGK. »Teden slovenske drame je edini festival v slovenskem gledališkem prostoru, ki spodbuja pisanje in uprizarjanje izvirnih slovenskih dramskih besedil ter seveda uprizarjanje klasičnih slovenskih dramskih del in bi si kot tak zaslužil posebno mesto tudi pri odločevalcih v kulturi, saj s tem preizprašuje tudi slovensko identiteto. Vendar do zdaj žal ni bilo tako, zato z velikim upanjem in pričakovanjem zremo v novo vodstvo na ministrstvu za kulturo.«

Po njenih besedah je festival že zdavnaj prerasel lokalne okvire in pridobil mednarodno prepoznavnost. Interes mladih za pisanje dramskih besedil se je v zadnjih letih zelo povečal, prav tako interes režiserjev za uprizarjanje slovenskih dramskih besedil. Dramatika kot ena od najzahtevnejših literarnih zvrsti pa še zmeraj nima prave prepoznavnosti, pravega mesta in prave teže v slovenski kulturi, ­čeprav si ob vsej raznovrstnosti gledaliških praks to zasluži.


Pristopi k pisanju

Letos bodo prvič organizirali rezidenčno delavnico dramskega pisanja, ki so jo poimenovali Jenkova soba, kar je prvi korak k podobnim rezidenčnim delavnicam, ki so v tujini stalna praksa in s katerimi si želijo spodbuditi mlade dramatike k pisanju in kasneje prevajanju dram. Gostili bodo štiri mlade dramatike: Kristino Mihelj, Mojco Podlesek, Nino Kuclar Stiković in Iztoka Jereba, ki bodo ustvarjali pod mentorskim vodstvom dramatičarke Kim Komljanec.

Zanimanje za sodelovanje je bilo veliko, prijavilo se je kar dvajset interesentov, zato je bilo po besedah Kim Komljanec težko izbrati zgolj štiri. V slovenskem gledališkem prostoru bi si želela večji vpliv dramatikov in dramatičark, zdaj so omejeni zgolj na pisanje, prav tako bi bilo nujno treba zagotoviti sredstva za redno zaposlitev več za novo dramatiko usposobljenih dramaturgov v gledaliških hišah.

»Zdaj je večina prizadevanj usmerjenih predvsem v produkcijo, in čeprav mi je tako imenovano reži­sersko gledališče blizu, bi morali imeti tudi pisci drugačen položaj in vlogo pri nastajanju predstav,« je dejala. Raznolika bera idej, pred­logov in pristopov k pisanju dramatike jo pred začetkom delavnic navdaja z optimizmom, po njenih besedah sta za nove generacije značilna »pogum in samozavest, da ubesedijo stvari za oder na morda še neodkrite, nepreverjene načine«, dodana vrednost rezidenčnih delavnic je tudi sobivanje oziroma dialog med pisci.


Kdo bo dobil nagrade?

Kar nekaj slovenskih besedil je v preteklih sezonah bilo uprizorjenih tudi v tujini. Štiri si bomo lahko ogledali tudi v Kranju. V Prešernovo gledališče bodo prišli srbski gledališčniki iz Beograda, ki so uprizorili Cankarjevega Kralja na Betajnovi, bolgarski gledališčniki iz Plovdiva z Vladimirjem Matjaža Zupana ter hrvaški gledališčniki iz Zadra in ameriški gledališčniki iz Milwaukeeja, oboji so postavili na oder projekt Tarzan Roka Vilčnika. Tokrat bo na Tednu slovenske drame na ogled petnajst predstav, od teh sedem v tekmovalnem, štiri v spremljevalnem in štiri v mednarodnem programu. Izbor spremljevalnih in tekmovalnih predstav, ki se bodo potegovale za Šeligovo nagrado, je opravil selektor Marko Sosič. Dejal je, da produkcija potrjuje visoke standarde slovenskega gledališča, pri njegovem izboru pa je bilo vodilo ob kakovosti tudi umeščenost v sodobni čas in prostor ter prepričljivost, da se projekti z vprašanji, ki jih odpirajo, dotaknejo gledalca v estetskem, vsebinskem ali filozofskem smislu.

Ob preostalih nagradah bodo podelili tudi nagrado Slavka Gruma in nagrado za mladega dramatika ter Grün-Filipičevo priznanje. Po besedah predsednice žirije Vilme Štritof so člani žirije letos prebrali dvainštirideset tekstov, ki so prispeli na razpis za nagrado Slavka Gruma, in še dvanajst, ki se potegujejo za nagrado za mladega dramatika. Po njenih besedah so prevladovale teme, ki izhajajo iz intimnih stisk, ki jih generirajo odnosi v družini in družbi, iz teh pa izhajajo intimne drame, kritika družbenega sistema in zlasti izpostavljanje socialnih krivic, zaradi čedalje večje odvisnosti od novih tehnoloških komunikacijskih orodij se pojavljajo nove vrste ­osamljenosti.