Slavje Marinke Štern in zmagoslavje predstave še ni naslova

»Večkrat me je strah in se bojim, kako bo na odru, in to ni dobro. Predstavo je treba narediti z lahkoto, s humorjem, potem nastane pravo vzdušje. In igralske probleme je treba reševati skupaj, tudi beseda ansambel ne nazadnje pomeni skupaj.« To je poudarila Marinka Štern, ki jo je komisija označila za »izvenserijsko igralko« in ki si je sinoči ob zaključku največjega slovenskega gledališkega festivala nadela najvišje igralsko priznanje – Borštnikov prstan. Sicer pa je veliki zmagovalec letošnjega festivala predstava še ni naslova Simone Semenič v režiji Tomija Janežiča in v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, ki je prejela nagrado za najboljšo uprizoritev, za najboljšo režijo in še tri igralske nagrade.

»Predstava še ni naslova izkazuje izjemno moč gledališča danes. Gre za intenzivno, deset ur trajajočo stvaritev, ki zaradi izjemnosti vseh gledaliških elementov in visoke koncentracije vztrajno tke vezi med igralci in gledalci in je zapeljiva ne le zato, ker se razgali, ampak tudi zato, ker nam pokaže, kako se razgali. Predstava se izkaže za gledališki čudež, za doživetje v polnem pomenu besede, ki ni ustvarjeno na način prevare očesa, ampak nasprotno, z globokim uvidom v posameznika in družbo.«

Tako je strokovna žirija Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) utemeljila veliko nagrado festivala za najboljšo uprizoritev za predstavo še ni naslova v režiji Tomija Janežiča. Ta predstava v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča je ob predstavi Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata in v produkciji ljubljanske Drame tudi nekakšen absolutni zmagovalec srečanja v Mariboru, saj ji je pripadlo še več drugih nagrad.



Tomi Janežič je za ta projekt prejel tudi Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo, saj je po mnenju komisije ustvaril »kompleksno režijsko in dramaturško strukturo, ki je hkrati oboje, proces in stvaritev, ki temelji na različnih gledaliških tehnikah in metodah psihodrame. Vzporedno prepletanje besedila dramatičarke Simone Semenič z individualnimi zgodbami ustvarjalcev pripelje do zlitja mnoštva glasov v polifonično celoto, ki je nastajala več kot leto dni in izkazuje dosežke onkraj običajnih gledaliških praks.«

In tukaj so še tri igralske nagrade za protagoniste te predstave. Matej Recer »prepričljivo in neposredno vzpostavi kod deseturne uprizoritve, njegove zgodbe postajajo naša skupna doživetja. Pri tem vzpostavlja edinstveno razmerje med pričevalcem in hkrati interpretom in na preprost način doseže visoko raven verjetnosti vsebin.« Stane Tomazin »ubesedi lik antijunaka, odrskega delavca, ki stopi v ospredje po ovinkih, v premorih, ki jih razvije v medigre, v katerih nastopi kot homo ludens z igrivo, duhovito mešanico veselja in žalosti«, Anja Novak, ki je za vlogo prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko, pa »izkazuje način igre, ki deluje prepričljivo prav s kombinacijo krhkosti in čustvene neposrednosti ter s silovitostjo igralske izraznosti. Ves čas predstave je hkrati v vlogi in onkraj nje, pri čemer vzpostavi edinstveno ravnotežje, v katerem ni ničesar premalo in ničesar preveč.«

Nagrade za igro je žirija podelila še Iztoku Drabiku Jugu in Nataši Barbari Gračner za vlogi v predstavi Ali: Strah ti pojé dušo. Drabik Jug kot Salem »svoje vloge ne stilizira, temveč jo upodobi z minimalnim znakovnim sistemom, kar ima subtilen učinek. S tem ponotranji niz družbenih in intimnih razklanosti, te se izkazujejo kot notranji boj med ljubeznijo in zanikanjem.«
Nataša Barbara Gračner v vlogi Emmi »iz melodramskega lika ustvari samosvojo kreacijo, ki gledalce angažira in se jih dotakne tako na čustveni kot na miselni ravni. Psihološka stanja lika so prepletena z odzivi okolja in s pogojenostjo družbenega konteksta, s čimer doseže prepričljiv igralski gestus. Ta se kaže skozi filigransko izdelan lik ‒ skozi telo, besede, obraz in ne nazadnje oči igralke, kar predstavlja izjemen igralski dosežek.«

 

Razpiranje nevralgičnih točk

Predstava Ali: Strah ti pojé dušo je tudi dobitnica nagrade društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo predstavo pretekle sezone, režiserju Sebastijanu Horvatu pa je strokovna komisija FBS podelila še posebno nagrado za umetniško gesto. Kot so zapisali, režiser »vedno znova ustvarja umetniške geste, ki razpirajo nevralgične točke, paradokse, stereotipe in tabuje. Gledalec je aktiven udeleženec, ki premišljuje situacije in kontekste skupaj z ustvarjalci predstave, pri čemer režiser pušča razpoke v strukturi, ki omogočajo drugačen pogled. Predstava Ali: Strah ti pojé dušo je kompleksna uprizoritev, v kateri se okoli vprašanja ljubezni med starejšo žensko in mlajšim tujcem vrtinči vihar predsodkov. Tu ne gre le za prepovedano razmerje, ampak tudi za vprašanje ženske seksualnosti v starejšem obdobju, ob tem se kaže trdovratnost ponotranjene ideologije.«

Borštnikova nagrada za dramsko besedilo je pripadla Nejcu Gazvodi za izvirno dramsko besedilo predstave Tih vdih v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega, saj je »uspel ujeti glas generacije navadnih ljudi v posttranzicijskem obdobju slovenske družbe skozi formo družinske drame. Avtor dosledno in natančno izpelje tako dramski lok družinske zgodbe kakor tudi lok dramskih likov in njihovih medsebojnih odnosov, ob tem pa je dramsko besedilo univerzalno in prenosljivo tudi v druga okolja.«

Posebno nagrado žirije, in sicer za umetniško vizijo, so žiranti podelili Draganu Živadinovu. Po mnenju žirije se je ta gledališki avtor na svoji bogati umetniški poti soočal z različnimi formati gledališkega ustvarjanja, ki so imeli izjemen vpliv na slovenski in mednarodni prostor. V zadnjem času se ukvarja z intimnejšim prostorom v gledališču, pri čemer je velike odre zamenjal z manjšimi, ki omogočajo svojevrstno gledališko izkušnjo. Ob tem dosledno udejanja svojo premišljeno umetniško vizijo, ki je kljub prepredenosti z različnimi referencami zgodovine gledališča in gledaliških avantgard povsem avtentična, kar se izkazuje tudi v predstavi Reka, Reka/Syntapiens::IZ.

Borut Bučinel je prejel nagrado za oblikovanje svetlobe v predstavi Ljudomrznik v produkciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje, nagrada za avtorsko glasbo pa je pripadla Arturu Annecchinu za predstavo Macbeth v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

 

Slovenija ni za gledališče obljubljena dežela

Po mnenju strokovne žirije, ki so jo sestavljali Uršula Cetinski kot predsednica, ter Andreja Kopač, Aldo Milohnić, Dora Ruždjak Podolski in Giorgio Ursini Uršič, slovensko gledališče razpira pomembna bivanjska in družbena vprašanja in je obarvano s posebnostmi prostora, v katerem nastaja, vendar v predstavah ne moremo prezreti dejstva, da gledališče pri nas ni ustvarjalno področje, ki ga slovenska družba navdušeno podpira.

»Kot gledalci seveda vsakič, ko obiščemo gledališče, pričakujemo vznemirljivo doživetje, ki bogati življenje. Po drugi plati pa smo precej zadržani v trenutku, ko je gledališko ustvarjanje potrebno tudi v resnici podpreti. Če pogledamo evropski gledališki zemljevid, za našo državo ne moremo trditi, da je obljubljena dežela. Tudi predpisani modeli, v katerih ustvarjajo gledališki zavodi in neodvisne skupine, so ustvarjanju prej v breme kot v prid. Te razmere lahko razberemo tudi v predstavah letošnjega tekmovalnega programa. Povedano malo bolj po domače: trata je čisto drugače pokošena, kadar imamo res dobro kosilnico,« so zapisali.
Vendar je po njihovih besedah izjemno vzpodbudna ustvarjalna moč igralk in igralcev vseh generacij, od najmlajših, ki so šele končali umetniško akademijo, do prekaljenih gledaliških mačk in mačkov. Igralke in igralci, ki so nastopili na letošnjem Festivalu Borštnikovo srečanje, so pokazali dobro obvladovanje različnih tehnik igre, gledaliških žanrov in pristopov in jih obarvali s posebnostmi lastne osebnosti, zato seveda ni mogoče prezreti cele vrste dobrih igralskih vlog, med njimi tudi presežnih.