Popravni izpit Dušana Jovanovića

»Nimaš več dvajset igralcev, ampak le deset,« je sporočil režiserju Dušanu Jovanoviću ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor. »In že samo to dejstvo je zahtevalo scela novo priredbo romana. Na neki način gre za moj popravni izpit – menim, da sem tokrat uspel veliko globlje analizirati Tolstojev roman,« je bil na včerajšnji predstavitvi nove uprizoritve Ane Karenine iskren režiser.

Domačo gledališko sezono je pred natanko desetletjem zaznamovala­ predvsem serija dramatizacij proznih besedil. Še zlasti je bil ta trend opazen v ljubljanski Drami, ki je dramatizaciji Karamazovih še iz prejšnje sezone dodala kar štiri nove: Bartolov roman Alamut, Skubičev Fužinski bluz, Jančarjev Katarina, pav in jezuit ter Tolstojevo Ano Karenino. V sezoni 2005/2006 se je tako veliko razglabljalo o smiselnosti gledaliških priredb bolj ali manj velikih literarnih tekstov. Še najbolj polemično je to vprašanje artikuliral kritik Blaž Lukan: »[K]aj lahko roman, njegov značilni svet oziroma junak pridobi s prehodom na oder? Se pravi: kako bo proze in njenih junakov s prestopom v odrski prostor 'več' in ne 'manj', pri čemer se moramo zavedati paradoksa, da je gledališka produkcija vselej tudi literarna redukcija, včasih vse do 'dna' oziroma do izkoristka literature zgolj kot pretveze za uprizoritev, v kateri ni več, postavimo, niti besede izvirnika, ali je ta – oziroma njegov 'duh' – izrečen celo z drugimi ­besedami.«

Sezona je po njegovem mnenju ta vprašanja pustila odprta, gledališka vrednost omenjenih priredb pa se mu je zdela »premajhna, da bi upravičevala odločitve zanje«. Jovanovićevi uprizoritvi romana Ana Karenina, ki ga je režiser, s sodelovanjem Mitje Čandra, sam dramatiziral, in katere premiera je bila 14. januarja 2006, je Lukan očital, da »zaporedno obnavlja ­'veliko' zgodbo, kar pa stori gledališko skromno, na trenutke gledamo namesto salonske drame čitalniško igro v zgolj zasilni opremi, in ki se od proze, ki ji služi, lahko – po zaslugi Polone Juh – odtrga šele proti koncu«.

Od spektakla k intimi

Jovanović se z Lukanovim mnenjem bržkone ni strinjal, a v njegovi izjavi o »popravnem izpitu« se utegne skrivati tudi del odgovora na kritikovo skepso. Režiser se pri ponovni postavitvi namreč ni odrekel le polovici igralcev in s tem likom iz prve uprizoritve. Prav tako niso spremenjene samo scenografija, kostumografija in glasba, ampak tudi sama priredba in vsebinsko-uprizoritveni poudarek. Tega dramaturginja Darja Dominkuš vidi kot premik od kostumskega spektakla k intimnejši postavitvi.

Ali z besedami Samoborja, ki je v prvi uprizoritvi igral Karenina: »V desetih letih se je naš pogled na Ano Karenino zelo spremenil. Ponovno uprizoritev sta vodila dva motiva, ljubezen kot gibalo življenja in prespraševanje položaja ženske v družbi. Predstava ni obnova romana. Pred desetletjem smo skušali, tudi kostumsko, poustvariti duha 19. stoletja. Tokratna uprizoritev pa je prestavljena v sodobnost, v kateri intima in čustva stopijo v ospredje.« No, med glavnimi, a zamolčanimi, sicer pa po­vsem upravičenimi vzroki ponovne uprizoritve, je bržkone tudi letošnje maturitetno branje, katerega del je prav Ana Karenina.

Po besedah Darje Dominkuš je nova dramatizacija, ki je prav tako Jovanovićevo delo, veliko bolj izčiščena od prve, s svojo usmerjenostjo k posameznikovi intimi pa se po njenem mnenju Tolstoj izkaže za zelo sodobnega avtorja, ki razmerja med posamezniki analizira na izrazito pronicljiv in aktualen način: »Ne morem seveda reči, da smo mi vsi Ana Karenina. Še zdaleč nimamo vsi njene izkušnje, pretresljivo pa je spoznanje, kako hitro se lahko svet okoli nas, ki ga imamo za samoumevnega, povsem spremeni. Ne moremo ga braniti z žico, ampak samo z večjim sočutjem do nesreče drugega.« Po ­drugi strani Jovanović meni, da tega romana ni mogoče posodobiti. In ne glede na to, da so s scenografijo merili na petdeseta leta prejšnjega stoletja, je »sama scenografija tu samo estetska ­kategorija«.

Zakoni srca in zakoni vesti

Ana Karenina, ki jo je Tolstoj napisal med letoma 1873 in 1877, ko je tudi izšla, je roman, v katerem je pisatelj morda na neki način najbolj zožil vidno polje: ne glede na to, da ga tudi tu zaznamuje širok, epski vojnoinmirovski pripovedni zamah, je viden kot reduciran na posameznikovo najglobljo intimo. Še več, na intimo, ki jo določi silovito, a družbeno škandalozno ljubezensko razmerje med poročeno plemkinjo in mladim časnikom.

Fatalne ljubezni, ki je v svojem čustveno močnem in nekompromisnem bistvu subverzivna, kot taka pa grožnja urejenemu družbenemu redu, Tolstoj seveda ne romantizira in idealizira. Tu je zato, da mu pomaga stesati eno najkompleksnejših ženskih junakinj svetovne literature, na njenem hrbtu pa izpeljati spopad med zakoni srca in zakoni vesti, med pristno strastjo in konvencijo, med ljubimcem in sinom, med družbeno sprejetostjo in izobčenjem, skratka spopad, ki je lahko nekaj tako posebnega samo zato, ker je njegov subjekt ženska. In morda prav zato, ker je ženska, s tem spopadom ne ogroža le sveta okoli sebe, ampak tudi samega sebe. Anina usoda v Tolstojevih očeh ni mogla biti drugačna kot tragična in zanimivo vprašanje morda je, koliko ta tragičnost nagovarja sodobnost.

Danes ločitve niso več družbeni škandal, njihove kolateralne posledice so omejene na ožje družinske člane, večinoma otroke. Pa vendar je še vedno družbeno sprejemljivejše moško kot žensko »prešuštvo« in še vedno je mati, v nasprotju z očetom, stigmatizirana, kadar zapusti otroka. V iskanju aktualizacije Tolstojevega romana je zato morda eno težjih vprašanj, koliko brezkompromisnega ­iskanja smisla si lahko v današnji družbi, osvobojeni marsikaterih družbenih konvencij, ki so krojile Tolstojev literarni in resnični svet, dejansko privošči ženska, ne da bi ji zaradi tega grozilo takšno ali drugačno izobčenje ali pa vsaj pokroviteljsko ­moraliziranje.

Strah in odgovornost

Ana Karenina velja za eno največjih literarnih ljubezenskih zgodb, lik Karenine pa za enega najcelovitejših in mnogoplastnih ženskih likov. Doživela je številne filmske in televizijske priredbe, pa tudi baletne, operne in radijske uprizoritve. Za kritiško najbolj hvaljeno filmsko predelavo velja film Clarencea Browna iz leta 1935, v katerem je Karenino upodobila Greta Garbo. Karenine so bile tudi igralke, kot so Vivien Leigh, Jacqueline Bisset, Sophie Marceau in nazadnje, v filmu Joeja Wrighta iz leta 2012, Keira Knightley. V Jovanovićevi postavitvi naslovno vlogo tudi tokrat igra Polona Juh: »Kadar sem soočena z velikimi ženskimi liki, kot ženska vedno čutim strah in ­odgovornost.«

Karenina bo tokrat uprizoril ­Matjaž Tribušon, Vronskega, ki ga je leta 2006 odigral Jurij Zrnec, pa ­Klemen Janežič. Aninega brata Oblonskega igra Valter Dragan (v prvi uprizoritvi Bojan Emeršič), Kitty Iva Babić (Sabina Kogovšek), Kneginja Tverska je Barbara Žefran (Saša Pavček), Sluga Kornej Matija Rozman (Samo Jakoš), Maja Sever ostaja Grofica Ivanovna, Zvone Hribar Zdravnik, Zvezdana Mlakar pa bo upodobila lik Železničarjeve vdove, ki ga v prvi uprizoritvi ni bilo.

V avtorski ekipi poleg Jovanovića ponovno sodelujeta scenografinja Jasna Vastl in skladatelj Drago Ivanuša, kostumografa Uroša Belantiča je zamenjala njegova asistentka pri prvi uprizoritvi Urška Recer, koreograf je Klemen Janežič, oblikovalec luči Metod Novak, avtor videa pa Matevž Jerman. Po napovedih režiserja bomo desetletje po prvi slovenski uprizoritvi Ane Karenine tako videli povsem novo predstavo. Zanjo pa nima zaslug samo Jovanovićevo globlje branje romana, ampak, je prepričan režiser, ki je le redko v karieri dvakrat uprizarjal isto besedilo, predvsem novi igralci, ki »s seboj vedno prinesejo tudi novo obzorje, izkušnje in znanje. Zelo sem užival pri ustvarjanju tokratne Karenine, še zlasti zaradi Polone Juh, ki je naredila eno kronskih vlog v karieri.«