Portreti v SMG - devet videnj sreče v gledališču

Režiser Vito Taufer pripravlja Portrete, ki bodo kot trilogija premierno uprizorjeni konec tedna.

Objavljeno
07. januar 2013 10.39
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga

»Bistveno je, da ne živite življenja drugih. Da se ne odrekate temu, kar vas osrečuje. Da govorite in izražate svoja čustva. Da ne delate preveč, temveč ravno prav,« je za naš časopis pred tedni izjavljal svetovno znani strokovnjak za srečo. Časi so motni, sreča v njih redek duh.

V Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) so se odločili, da bodo pripravili predstavo, ki bo skušala podati devet videnj sreče na podlagi devetih usod slehernika, ki življenje preživlja tako v soncu sreče kot v njeni senci.

Vito Taufer skupaj z umetniško ekipo pripravlja Portrete, ki bodo kot trilogija premierno uprizorjeni v četrtek, 10., petek, 11., in soboto, 12. januarja 2013. Vsak večer bo tri goste izpraševala voditeljica večera Desa Muck v družbi mladega didžeja (Uroš Kaurin).

Pogovore s portretiranci je umetniška ekipa ustvarila na podlagi intervjujev, ki jih je z anonimnimi sogovorniki opravila dramaturginja predstave Uršula Cetinski. Vezna nit pogovorov je seveda sreča.

Izhodišče Portretov so intervjuji s štirimi ženskami in petimi moškimi, starimi med trideset in petinšestdeset let, ki opravljajo različne poklice. Peter, ki ga igra Marko Mlačnik, je zamenjal različne poklice, trenutno pa je na bolniški: »Ko izgubiš službo, te nihče več ne pokliče. Nimaš več prijateljev. To se mi je zdelo še najhujše. Dva me pokličeta od stotih, s katerimi sem delal.«

Gledališkega režiserja Igorja igra Blaž Šef: »Imaš eno dolgo longitudinalno študijo, v kateri so otroke pustili same v sobi in jim rekli, če ne boš pojedel tistega bombončka, ki je na mizi, boš dobil tri, ko prideš ven. In potem so jih spremljali dvajset let in ugotovili, da so bili tisti, ki so se zadržali, pa niso pojedli bombončka, veliko bolj uspešni v smislu kariere, izobrazbe, ker so znali potešitev sreče (instant želje) zaradi racionalnega odložiti v prihodnost. Odlaganje sreče je strašno pomemben faktor v življenju.«

Esad, ki ga igra Primož Bezjak, je delavec, ki mu Vegrad dolguje večjo vsoto denarja: »Vsakemu mlademu želim srečo. Želim mu, da bi našel srečo in da bi našel dober posel. Da ne bi hodil po gradbiščih … Kako sem prezebal, podnevi in ponoči, zjutraj pa spet: obleci tisto mokro obleko in pojdi delat.«

Maruša Geymayer-Oblak igra Ireno, blagajničarko v veleblagovnici: »Želim si, da bi šla v opero gledat Nabucco. Sužnji, ki pojejo, to je tako lepo.« Glasbenica Marija, ki jo igra Olga Kacjan, pravi: »Poglejte, hodim po cesti in se vsake toliko časa počutim zelo, kako bi rekla, ja, prav izzivalno in zanimivo. Pri svojih letih vem, da za to, da si za nekoga zanimiv, ni treba, da si mlad in lep.«

Marina, igra jo Mojca Partljič, je med drugim tudi humoristka: »Slovenci so do črnega humorja paranoični. Slovenci se na račun seksa zelo, zelo veliko 'hecajo'. Za vsakega slovenskega humorista je seks vir zaslužka.« Matija Vastl igra kirurga Toneta: »Všeč mi je, da je pri nas dinamično, greš v dežurno, malo zaspan, dobre volje ali pa slabe volje, potem pa balon dol pade, recimo, in je naenkrat en velik angažma.«

Aktivna upokojenka Veronika, ki jo igra Marinka Štern, o svoji zakonski zvezi pravi: »Če gledam svoj partnerski odnos, je moj mož zelo pozoren, čeprav nikoli ne nosi rož, ne nosi daril, ne bo rekel: 'Danes te pa, stara, peljem na neko presenečenje.'« Poslovnež Filip, ki ga igra Robert Prebil, pravi: »Ko sem bil mlad, je bilo super, če sem bil nekaj posebnega v svoji družbi, potem sem srečo enačil s poslovnimi uspehi, zdaj pa me najbolj osrečujeta družina in duševni mir.«

Oblikovanje dramske osebe

V intervjujih se vprašanja dotikajo tistih domen, ki so v različnih raziskavah najpogosteje navedene kot vir zadovoljstva v vsakdanjem življenju, in sicer družinsko življenje, zakonski stan, finančni položaj, bivališče, delo oz. služba, prijateljstvo in drugi socialni odnosi, zdravje, preživljanje prostega časa, religioznost, vrednote itd.

Za oblikovanje dramske osebe je bilo na voljo obsežno dokumentarno gradivo v obliki transkribiranega intervjuja; igralci izpraševancev niso poznali, prav tako ne zvočnih zapisov in njihovega načina govora, tako da so lahko sami, pa tudi v dialogu z režiserjem in umetniško ekipo, dokumentarno gradivo neobremenjeno krajšali v skladu s svojimi predstavami o liku, ki se je počasi preoblikoval v dramsko osebo.

Izpraševance in izpraševalko je režiser Vito Taufer postavil v kontekst talk-showa, ki je trenutno oblika spektakla v popularnih oz. množičnih medijih, predvsem na televiziji.

»O sreči sem začela bolj poglobljeno razmišljati, ko sem obiskovala tečaj vodenja, kjer so nas učili, kako biti uspešen vodja, kako 'osrečevati' sebe in sodelavce; uspeh, lepota in sreča so v naši kulturi namreč postali že sinonimi. Zdi se mi, da živimo v času 'diktature sreče', kjer je sreča nekakšen imperativ, njej nasprotna občutja - v renesansi so jih imenovali melanholija, ki so jo kot vir kreacije zelo cenili - pa so družbeno stigmatizirana. Sicer pa je sreča tesno povezana z iskanjem smisla življenja, ki sodi med večne teme umetnosti in s tem tudi gledališča,« pravi dramaturginja uprizoritve Uršula Cetinski.

Režiser Vito Taufer na vprašanje, na katerih mestih njegovega dolgoletnega uspešnega dela je začutil zadovoljstvo, ki je nemara prečilo srečo, odgovori s pomislekom, ali je prehajanje iz zadovoljstva v srečo sploh mogoče: »To je temeljno vprašanje, okoli katerega se vrti vse naše spraševanje, povezano s srečo. Predstava Portreti je narejena tako, da naj bi si gledalec na to odgovoril sam. Prav zato, ker ne želimo, da bi bil kateri od odgovorov bolj relevanten od drugega, nastopa devet portretirancev.«

Doda, da ga bo predstava osrečila takrat, ko se bo in če se bo zgodil dialog z občinstvom: »V naši poziciji je spraševanje o sreči pravzaprav spraševanje o vsem znotraj življenja in smrti. Gre za spraševanje o smislu našega obstoja ... Tisoči gredo na ulice, ker nekaj hočejo, nihče pa natančno ne zna opredeliti, kaj je to, kar hočejo. Vemo, česa nočemo, vemo, kaj nas onesrečuje, ne vemo pa, kaj bi nas osrečilo ... Zanimivo bi bilo to izvedeti, zdaj je idealen trenutek, pa ne zaradi tega, ker pripravljamo predstavo o sreči.«

Po njegovem Slovencem primanjkuje predvsem dialoga, o tem priča narodova razklanost in arogantnost oblasti, zato želi kot osrednji motiv predstave izpostaviti prav dialog in njegov pomen. In kaj je torej srečno gledališče? »Srečno je gledališče takrat, ko se občinstvo tepe za vstopnice,« sklene režiser.