Primorski poletni festival: Od narečnega Babilona do klasične rock opere

Tauferjeveve Barufe in Jesus Christ Superstar napovedujejo nove festivalske ambicije.
Objavljeno
16. junij 2017 17.50
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj

»Živimo ob dveh mejah. Kakšen festival pa naj imamo, če ne multikulturnega?« vpraša direktorica Gledališča Koper Katja Pegan, pobudnica in soustanoviteljica Primorskega poletnega festivala, ki bo nocoj začel 24. sezono s koncertom Marka Hatlaka in FunTangom.

»Povezujemo ljudi in ustvarjalce treh srbskih gledališč (od tega dveh tamkajšnje madžarske manjšine), enega češkega, štirih italijanskih, eno koprodukcijo s hrvaškim gledališčem iz Pulja in seveda več slovenskih ustvarjalcev.

Šestnajstdnevna zmenjšava jezikov, zvrsti in predstav temelji na dveh vrhuncih: na tipičnih Goldonijevih (Tauferjevih) Barufah (zdrahah) in na rok operi Jesus Christ Superstar iz Mestnega gledališča Brno.

PPF je imel ob svojem nastanku posebno poslanstvo in nalogo, da pripravi teren za ustanovitev profesionalnega gledališča, kar se je tudi uresničilo. Gledališče se je toliko postavilo na noge, da zdaj vrača hvaležnost malce zapostavljenemu festivalu. Primorski festival se je nekoliko zgledoval po dubrovniškem vzoru, vendar v začetku ostajal predvsem pri gledaliških uprizoritvah, zdaj pogumneje sega tudi na druga področja.

»S predstavo Barufe nam je uspel eksperiment, kakršnih ni ravno veliko in v katerem sodelujejo štiri gledališke hiše iz treh držav, predstava je v šestih jezikih, ali bolje večnarečna. K dramatizaciji in adaptaciji Goldonija smo povabili hrvaškega dramatika, novinarja in režiserja Predraga Lučića, ki je lani adaptiral Alana Forda. Ker smo hoteli ohraniti izvirna narečja, smo povabili še več prevajalcev.

Danijel Malalan je denimo prevedel v tržaško govorico, Petra Bernarda Blašković v hrvaško istrsko narečje, Patrzia Jurinčič Finžgar in Nataša Tič Ralijan v primorsko, šavrinsko narečje. Vsaka družina govori malce po svoje. Taufer je malce pomešal tudi igalce, Luka Cimprič nastopa v dalmatinskem narečju, Iztok Mlakar pa v hrvaškem istrskem narečju. Mlakar in Lucić sta prispevala tudi besedila za songe, ki jih je uglasbil Damir Halilić Hal,« pravi Katja Pegan in dodaja: »Hvala bogu, da lahko naredimo takšno predstavo, v toliko narečjih. Ljudje iz tega okolja bodo to razumeli. Če bi se pojavil kak purist in bi nam zatežil, bi morda zahteval nadnapise. Ampak predstave se ne da prevajati. Ker država za ta festival nič ne da, ne more niti nič zahtevati od nas.«

Siromašenje slovenskega ribištva kot metafora

Režiser Vito Taufer, ki je deseto postavitev Goldonijevih Zdrah (deveto je postavil pred 16 leti za koprodukcijo PPF in PDG Nova Gorica), pravi, da se je priložnost in kontekst za adaptacijo iste Goldonijeve komedije ponudil z barufami (spori) med slovenskimi in hrvaškimi ribiči. Gre za metaforo ne samo naše države, ampak stanja v svetu nasilja, kjer se srednji razred in njegove vrednote izgubljajo, drvimo pa proti razčlovečenju sveta.

Populistična politika, ki se nas močno polašča, ni mogoča brez pobebljenosti. Dogajanje je postavljeno v čas konca Avstro-Ogrske, tik pred prvo svetovno vojno, ko so se dejansko začele zaostrovati medetnični odnosi med tukajšnjim prebivalstvom. Avstroogrska je v tem primeru metafora današnje brutalne EU. Goldoni je kot mladi odvetniški pomočnik spoznal zelo divje in sposobne pomorce, ki so ropali po Jadranu in zelo radi nagajali slovenskim ribičem.

Konec 19. stoletja so se odnosi med Italijani in Slovenci tako zaostrili, da so Čožoti ubili štiri slovenske ribiče. Zgodbo so zdaj postavili med slovenske in hrvaške ribiče. Ta prostor je že tedaj vrel od nesporazumov in nesposobnosti dialoga. Oblast govori nemško, dva orožnika – en govori italijansko, drugi madžarsko. Ljudje po svoje.

»Presunila me je zgdoba slovenskega ribištva, ki je izrinjena vs ebpolj na rob od konca 19. stoletja. Preganjali so jih Čožoti, kasneje fašisti in zdaj še EU. Gre za ljudi, ki so že dolgo potisnejni na rob, popadljivi, delujejo iracionalno, ker drugače ne morejo, ker so neizobraženi, revni in brez perspektiv Pavperizacija slovenskega ribištva je metafora vsesplošnega siromašenja, predvsem siromašenja duha. To pride najbolj prav politikom, ki te ribarije izkoriščajo za svoje koristi.«

Umetniški vodja SNG Nova Gorica Marko Bratuš trdi, da v tem primeru kulturniki prevzemajo vlogo, ki bi jo morali politiki in države: »Obdelujemo odnose med državami. Hrvaški in slovenski igralci se o enem problemu lahko pogovarjamo, v gledališču se dialog odpre. Kaj se zgodi od te točke dalje? Ali bomo uspeli gledalcem vcepiti mislenost, da dajmo preveriti obe strani kovanca, posebno v časih, ko plamtijo nacionalizmi? Ali smo toliko zreli, da lahko rešitev, ki se izkristalizira v predstavi prenesemo na širšo družbo?Zato je izrednega pomena takšna koprodukcija štirih gledališč, treh slovenskih in enega hrvaškega.«

Vito Taufer pravi: »Za dialog gre, če ga politika ni sposobna zaradi vsesplošne barbarizacije, potem to vlogo prevzema gledališče, kultura...«

Ko odrski Jezus postane pravi Kristus

»Primorskemu poletnemu festivalu PPF smo želeli povrniti nekaj starega sijaja iz zlatih časov, ko je slovel po lastnih produkcijah, in z rok opero, ki bo trnek za množico v portoroškem Avditoriju. Ne vemo, če bodo tudi po tej predstavi mame skušale od glavnega protagonista igralca Dušana Vitázeka, prepričljivega Kristusa, dobiti kak blagoslov za svoje bolne otrok, kot se je to zgodili na gostovanju v Španiju. Ampak na PPF in v Gledališču Koper še nikoli nismo imeli tako zahtevnega projekta s toliko ljudmi in tako finančno težkega. Zaradi posebne teže predstave smo se povezali z mariborskim Lentom, da vsaj nekatere stroške lažje pokrijemo, » pojasnil organizator programov PPF Dragan Klarica.

Mestno gledališče Brno ima dolgoletno tradicijo z muzikali oziroma z rok opero, ki sta jo je leta 1971 podpisala znamenita Andrew Lloyd Webber in Tim Rice. V Kopru so dolgo vabili češke kolege na gostovanje. Zdaj bo v okviru PPF nastopil več kot 60-članski ansambel s pevci in orkestrom. Jesus Christ Superstar je klasična izvedba rok opere, ki bo zanimiva za širšo publiko konec junija v Portorožu, dva dni kasneje pa še na mariborskem Lentu. »Z Mariborčani smo lažje prišli do predstave, pa tudi zato, ker režiser Stanislav Moša rad dela v Sloveniji.«

Primorski festival - poligon za čezmejnost

»Mi smo pljuča te Slovenje. Delamo brez ničesar in iz občutka, da se morajo ljudje povezovati. Mi delamo tisto, kar imajo drugi polna usta. Če bi nas omejili pri uprizoritvi in postavitvi tega šopka mediteranskih dialektov, bi to lahko razumeli kot kulturno nasilje. Z vsemi programi dokazujemo, da smo večkulturno področje. Zato v primerjavi s centralo živimo prednosti in ne slabosti tega prostora. Za zdaj to naše poslanstvo žal še ni zanimivo za državno kulturno blagajno.«

Festival je krepko zakoračil tudi na glasbeno in celo filmsko področje. Ali je možno, da bi postal neke vrste krovna festivalska institucija, ki bi odločala o izbranih poletnih kulturnih prireditvah v primorskem prostoru, ki bi izstopale po svoji kakovosti?

»To bi bilo fenomalno. To je koncept, ki zahteva zrele ljudi, vendar ni boljšega v tem prostoru,« ni skromna Katja Pegan in dodaja, da zahteva zrele in razumne ljudi že na ravni občinskih odločevalcev. Dokler bodo kot svoje prireditve razumeli samo tisto, kar se dogaja pred njihovim občinskim pragom, pred njihovo ulico in bodo delali samo za svoje volivce in svoja društva, ne bo nič.

Pametno bi bilo združiti moči, sešiti eno kapo, pod katero bi se dogajal kulturni izbor z blagovno znamko. Če bomo čakali na občine, ne bo nič. Mi bomo morali dati pobudo. S Patrikom Greblom, sva pred leti že hotela povezati Avditorij in Gledališče Koper projektno. To bi morala postati izvirna in častivredna skupna kulturna znamka.« Morda je ta čas dozorel.