Tiskane izdaje
V SNG Maribor bodo nocoj uprizorili Turandot, zadnjo opero Giacoma Puccinija, ki jo je zaradi prezgodnje skladateljeve smrti dokončal Franco Alfano ter predstavlja konec in zadnji pravi vrhunec obdobja vélike italijanske operne tradicije belcanta.
Poleg Puccinijeve prve opere Le Villi je Turandot njegova edina opera, ki se ne dogaja v nekem določenem, temveč v nedefiniranem času pravljice »vedno in nikoli«. Vzhodnjaško pravljico o lepi, a kruti princesi Turandot je v francoskem prevodu prvi uporabil francoski pisec François Pétis de la Croix, o njej je nastala tudi prva uglasbitev Jeana-Claude Gilliera.
Kot pravi muzikologinja Manica Špendal, je na začetku 20. stoletja ob Pucciniju to snov izbral tudi neoklasicist Ferruccio Busoni, v obeh operah se glavna junakinja odloči, da se bo poročila s tistim snubcem kraljevega rodu, ki bo pravilno rešil vse tri zastavljene uganke, v nasprotnem primeru mu grozi smrt z obglavljenjem.
Pri Busoniju se uganke navezujejo na razum, navade in umetnost, pri Pucciniju pa na upanje (speranza), kri (sangue) ter na posebno vprašanje, katerega rešitev je Turandot sama. Puccinijevo partituro zaznamuje zlasti izbran in tenkočuten skladateljev smisel za barvne učinke, s katerimi uspeva poustvarjati pravljičnost neke daljne, eksotične dežele.
Bogastvo izraznih sredstev, ki ga Puccini uspešno združuje z napetim odrskim dogajanjem, je dopolnjeno s stalnimi spremembami takta in neobičajnimi taktovski načini, specifični kolorit pa dosega Puccini z bogato inštrumentacijo, še posebej s številnimi tolkali, ki imajo v tej operi pomembno mesto.
Novo slovensko produkcijo – Turandot so v Ljubljani prvič uprizorili leta 1932, torej le šest let po praizvedbi v milanski Scali, v Mariboru pa leta 2000 in 2009 – podpisujeta dirigent Loris Voltolini ter režiser Filippo Tonon, slednji pa je hkrati še avtor scenografije in oblikovanja luči.
Reperoar v Splitu rojenega Voltolinija obsega okoli 60 opernih in baletnih del, ob tem pa še mnoge oratorije, simfonije ter številna druga dela za orkester. Sodeloval je na mnogih festivalih doma in v tujini, med drugim tudi s Slovensko filharmonijo, z orkestrom Filharmonije iz Seville ter z orkestroma Dubrovniškega poletnega festivala in salzburškega Mozarteuma.
Filippo Tonon, ki je v Benetkah diplomiral iz arhitekture, ob klavirju pa je študiral tudi petje, je vsestranski gledališki ustvarjalec. Kot režiser in scenograf se je med drugim podpisal pri produkcijah oper, kot so Donizettijev Ljubezenski napoj, Mozartov Don Giovanni ter Mozartova spevoigra Bastien in Bastienne, leta 2012 je bil producent Verdijeve opere La traviata v Teatru Verdi v Padovi, v Mariboru pa je istega leta kot asistent režije sodeloval v mariborski produkciji Lehárjeve operete Vesela vdova.
V zasedbi izpostavimo tri izvajalce in sicer Rebeko Lokar v naslovni vlogi, v vlogi sužnje Liù bomo videli sopranistko Sabino Cvilak, Calaf pa bo italijanski tenorist Renzo Zulian, saj v pevski partih najbolj izstopajo solistične točke princese Turandot, sužnje Liù in ne seveda tudi ena izmed najslavnejših tenorskih arij v izvedbi princa Calafa, Nessun dorma.
Rebeka Lokar je debitirala pred desetletjem z vlogo Clotilde v Bellinijevi operi Norma v mariborski operi. Poleg nastopov v matični hiši ima za seboj tudi uspešno mednarodno kariero, med drugim je nastopila denimo denimo kot Amneris v Aidi, Maddalena v Rigolettu, Fenena v Nabuccu, Flora v operi La traviata in Giovanna v Rigolettu v beneški operi La Fenice, pa kot Amelia v Plesu v maskah v Teatru Regio v Torinu, kot Medeja v Cherubinijevi Medeji v opernem gledališču v Bielefeldu in kot Abigaille v Nabuccu na festivalu Taormina Opera Stars v znamenitem grškem amfiteatru v sicilijanski Taormini.
Zulian je sedaj že reden gost v mariborskih opernih produkcijah, nastopil je kot Vojvoda Mantovanski v Rigolettu, kot Radames v operi Aida, v vlogi Rodolfa v La bohème ter kot Don Alvaro v operi Moč usode.
